Njeno delo je bilo zanjo vedno več kot le služba – bilo je poslanstvo. Otroci so ji pomenili vse, njihove zgodbe, težave in uspehi so se je globoko dotaknili. Po desetletjih poučevanja se je upokojila, a njena želja pomagati ni nikoli usahnila.
Da bi v pokoju našla pravi oddih, si je kupila nastanitveno prikolico v kampu Jadranka, v središču Izole. Prikolica je stala v senci borovcev, tik ob poti, ki je vodila do plaže. Kamp je bil poln življenja – družine, otroci, starejši pari. Vsi so v poletnih mesecih uživali v morskih radostih. Jožica je hitro spoznala veliko prijetnih in prijaznih ljudi, s katerimi je rada poklepetala ob jutranji kavi ali večernem sprehodu ob obali.
Nekega dne, ko je prihajala s plaže, je opazila 14-letnega dečka, ki je v bližini njene prikolice zamišljeno strmel v odprt učbenik. Njegov obraz je izražal zmedenost in obup. Jožici, ki je vedno imela oster občutek za težave otrok, ni dalo miru. Pristopila je in ga prijazno nagovorila: »Potrebuješ pomoč?«
Deček, ki mu je bilo ime Luka, je nerodno in z žalostjo v očeh prikimal. Pripravljal se je na popravni izpit iz geografije in fizike, a mu snov nikakor ni šla v glavo. Lanskoletni razred je bil zanj težek in zdaj je moral izpite opraviti v julijskem roku, če je želel brez skrbi uživati preostanek poletja.
Jožica se je nasmehnila in sedla k njemu. Z mirnim in spodbudnim glasom mu je razložila nekaj osnov, ga vodila skozi težje naloge in mu pomagala razumeti, kar se mu je prej zdelo nemogoče. Vsak dan sta skupaj predelala del snovi, včasih kar na plaži, drugič pod senčnikom pri prikolici. Snov je znala razložiti na preprost, zanimiv način, tako da je Luka začel snov ne le razumeti, ampak tudi uživati v učenju.
Ko je prišel julijski rok popravnih izpitov, je bil Luka pripravljen. Po nekaj napetih dneh se je vrnil v kamp s širokim nasmehom. Opravil je oba izpita! Ves vesel je pritekel k Jožici in jo objel: »Hvala, gospa Jožica! Brez vas mi ne bi uspelo!«
Jožici je bilo pri srcu toplo. Njen poklic je bil sicer za njo, a njeno poslanstvo je ostalo živo. Ponosno je pogledala Luko in mu pomežiknila: »Vedela sem, da zmoreš. Le malo pomoči si potreboval.«
Tisto poletje v kampu Jadranka je bilo zanjo prav posebno. Ne le da je našla mir in sprostitev, ampak je tudi spoznala, da njena strast do poučevanja nikoli ne bo ugasnila. In to je bilo zanjo največje priznanje.
Zala Krupljan, 16. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar