Že kot majhna deklica je sanjala o tem, da bo ljudem pomagala vstati, se gibati brez bolečin in ponovno občutiti svobodo svojega telesa. Njena babica, ki je zaradi bolezni težko hodila, ji je bila prvi navdih. Kaja ji je vsak dan pomagala pri vajah, jo bodrila in se veselila vsakega njenega malega napredka in koraka. Ko je videla nasmeh na njenem obrazu, je v sebi začutila nekaj neizmerno lepega – občutek, da lahko nekomu olajša »trpljenje«.
Ko je odprla svojo fizioterapevtsko ordinacijo, je vedela, da ne želi le delati, ampak želi (tudi) pomagati. Želi biti tista, ki bo vračala upanje.
Nekega marčevskega ponedeljka skozi vrata njene ordinacije stopi izmučena mama, ki za roko drži drobno deklico. Deklici je bilo ime Maruša. Maruša je imela velike, svetle oči, v katerih je bilo moč zaznati bolečino, a tudi žarek neugasle strasti. Strasti po tistem nečem, za kar »živiš«.
Pri svojih dvanajstih letih bi morala skakati, teči, plesati – a namesto tega je lahko le obupano obsedela na stolu, nemočno držeč roko na svojem nedavno poškodovanem kolenu.
»Zdravniki pravijo, da potrebuje terapije, da bo spet lahko plesala, veliko terapij … ampak …« mamin glas poči in solze spolzijo po njenih licih. »Ne moremo si privoščiti tolikšnih stroškov. Ne v tolikšni meri, kolikor bi potrebovala terapij, da okreva.«
Kaja v grlu začuti gmoto. Cmok. Gleda Marušo, ki se ji sramežljivo nasmehne, čeprav ji trepetajo ustnice. Čuti težo skrbi, ki jih nosi Marušina mama, obenem pa čuti Marušino bolečino –- pa ne le tiste fizične, ampak tudi tisto globoko, ki ji prinaša nemoč.
Z »mehkim« glasom se nasmehne Maruši in ji reče: »Veš, ko sem bila majhna, sem imela babico, ki ni mogla hoditi. Skupaj sva delali, vsak dan malo, in nekega dne je spet hodila brez bolečin. In ti boš spet plesala. Obljubim.«
Kaja se samo rahlo skloni in položi roko na Marušino drobno dlan. »Ne skrbite za stroške. Pomembno je, da Maruša dobi terapijo, ki jo potrebuje. To delam zato, ker verjamem, da si vsak zasluži drugo priložnost.«
Marušine oči se napolnijo s solzami. Prvič po dolgem času se nasmehne – resnično nasmehne.
Tako se začnejo njune terapije. Vsak dan malo, korak za korakom. Včasih je težko, velikokrat je prisoten Marušin obup. A Kaja je vedno tam, potrpežljiva, nežna, z mirnim glasom, ki jo bodri in pravi: »Poglej, kako daleč si že prišla. Še malo, draga Maruša, še malo.«
Meseci minevajo in napoči hladen oktobrski večer, ko Kaja prejme sporočilo. Video posnetek. Maruša je na odru, oblečena v nežno belo obleko, njene noge pa se premikajo v popolni harmoniji z glasbo. Plesalka. Tako lahkotna, kot da nikoli ni bila »priklenjena« na bolečino. In v tistem trenutku Kaja ve, da je njeno poslanstvo izpolnjeno.
Od takrat naprej vsako leto podari nekaj terapij tistim, ki jih najbolj potrebujejo. Ne zaradi denarja. Ne zaradi priznanja. Ampak zato, ker verjame, da si vsak zasluži priložnost, da znova vstane, da znova zaživi in da znova pleše skozi življenje.
Zala Krupljan, 20. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar