Njeno poslanstvo ni le poklic ali hobi, temveč globoko zasidrana vrednota, ki jo vodi že od mladih let. Kot mlado dekle je večkrat pomagala pri organizaciji otroških delavnic, vodila poletne tabore in prostovoljno učila v lokalnem društvu. Verjela je, da znanje odpira vrata in da si vsak otrok zasluži priložnost, ne glede na to, iz kakšnih razmer prihaja.
Leta so tekla, Lidija je svojo ljubezen do poučevanja spremenila v vsakodnevno delo. Kot inštruktorica matematike je pomagala številnim otrokom, ki so se znašli v težavah s številkami in enačbami. Vedela je, da matematika mnogim predstavlja oviro, a verjela je tudi, da s pravim pristopom lahko vsakdo premaga strah pred njo.
A potem so prišli težki časi. Inflacija, drage položnice, starši, ki so se borili za preživetje. Lidija je opazila, da vse več družin ne more več plačevati dodatne pomoči za svoje otroke, čeprav bi jo ti nujno potrebovali. Začeli so se izgovori – nekateri starši so ji z žalostjo v očeh povedali, da si inštrukcij ne morejo več privoščiti, spet drugi so se sramežljivo umaknili, ne da bi pojasnili razloge.
Tiste noči Lidija ni mogla spati. V glavi so se ji vrteli obrazi otrok, ki so potrebovali njeno pomoč. Spomnila se je deklice, ki je jokala ob matematičnih nalogah, pa dečka, ki je izgubil samozavest, ker ni razumel ulomkov. Ti otroci niso bili krivi za stisko svojih družin. Zakaj bi morali plačati ceno?
Naslednje jutro je sprejela odločitev. Vzpostavila je sistem brezplačnih inštrukcij. Kdor je potreboval pomoč, jo je dobil – brez vprašanj, brez sramu, brez strahu pred tem, ali si to lahko privošči.
Najprej so k njej prišli le tisti, ki so jo že poznali, potem pa se je novica razširila po mestu. V nekaj tednih je bila njena dnevna soba polna otrok – nekateri so prinesli stare zvezke, drugi so s seboj pripeljali še brata ali sestro. Lidija je vedno našla čas za vse. S toplim nasmehom in neizmerno potrpežljivostjo je razlagala enačbe, risala grafe in bodrila otroke, naj ne obupajo.
Nekega dne je k njej s solzami v očeh prišla mama dveh otrok. »Ne vem, kako naj se vam zahvalim,« je zašepetala. Lidija pa se je le nasmehnila in prijela njeno roko. »Vaši otroci mi hvaležnost kažejo z vsakim nasmehom, ko nekaj razumejo. To mi pomeni največ.«
Vsakič, ko je nek otrok uspešno opravil test ali se spet veselil učenja, je vedela, da je naredila pravo stvar. In morda bo nekoč nekdo od teh otrok, ki jim je pomagala, prav zaradi nje postal učitelj, znanstvenik ali zdravnik. Morda bo zaradi njene nesebične geste nekdo verjel v moč znanja in ga prenašal naprej.
Zala Krupljan, 28. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar