Vonj po sveže pripravljenem sladoledu se mu je vtisnil globoko v spomin – bil je vonj doma, varnosti in ponosa.
Vendar pa ni hotel večno ostati le del družinske zgodbe. Želel je ustvariti (tudi) nekaj svojega. Nekaj, kar bi nosilo njegov pečat. Zato se je, kljub negotovosti in strahu, odločil, da bo odprl svojo lastno sladoledarno.
Našel je star, zapuščen lokal na robu celjskega mestnega trga. Na zunaj je bil videti neizrazit, skoraj pozabljen. Ko je prvič prestopil prag, je v nosnice zavel vonj po zatohlem lesu in prahu. Stene so bile ometane z lisami vlage, tla obrabljena, v kotu pa je samevala polomljena steklena vitrina, prekrita s tančico prahu, kot bi se skozi leta sramežljivo skrila pred svetom.
Jaša ni videl razpadajočega prostora. Videti je bilo, kot da pred očmi že vidi prihodnost – prostor, poln življenja, smeha in sladkih trenutkov. Vendar se je, ko se je lotil prenove, realnost hitro prikradla v njegove misli.
Dnevi so bili dolgi in naporni. Prve tedne je delal sam. Njegove roke so bile polne prahu, hrbet je imel dobesedno ukrivljen od teže dela. Barval je stene, popravljal, kar je bilo mogoče, in ponoči z bolečimi rokami sedel na tleh ter pil mlačno kavo iz papirnatega lončka.
Nekega večera, ko je ravno zapuščal lokal, se je pred njim ustavil njegov dolgoletni prijatelj. Z rokami v žepih in nasmeškom na obrazu se je zazrl v razsvetljena okna.
»Slišal sem, da ustvarjaš nekaj posebnega,« je rekel.
Jaša se je utrujeno nasmehnil in odkimal. »Zaenkrat samo odstranjujem stare sledi preteklosti.«
Nejc je skomignil. »No, potem boš pa potreboval dodatne roke.«
Še preden je Jaša uspel ugovarjati, je Nejc že stopil noter, si zavihal rokave in prijel za metlo.
Naslednji dan ni več delal sam. Po mestu se je razširila novica, da Jaša odpira nekaj svojega, in ljudje so začeli prihajati. Stari mojster tesar je prinesel nekaj lesa in brez besed začel obdelovati pult. Električar iz sosednje ulice je popravil luči in preveril napeljavo.
Vsak je prispeval, kar je lahko – ne zaradi denarja, ampak ker so verjeli vanj. Vedeli so, da je Jaša pošten, vztrajen in delaven fant in da bo v ta kraj prinesel nekaj, česar ni mogel dati nihče drug – prostor, kjer ne boš dobil le sladoleda, ampak nekaj več.
Ko so bili končani zadnji detajli in je pult zablestel v topli svetlobi nove razsvetljave, je Jaša obstal sredi prostora. Stari lokal ni bil več hladen in prazen – postal je poln topline, napolnjen s trudom, znojem in prijateljstvom.
Jaša čez nekaj dni začenja svojo zgodbo. Vabljeni na kepico!
27. 2. 2025, Zala Krupljan
Slovenščina 
Italiano 
Magyar