Je tiste sorte človek, ki vedno prvi priskoči na pomoč, pa četudi mora zato postaviti svoje težave na stran. Tako so ga vzgojili – pomagati, ko kdo potrebuje pomoč, tudi če to pomeni, da sam »ostaneš praznih rok«.
V Slovenske Konjice, mesto vina in cvetja, ga ni pripeljala želja po večjem mestu ali boljših priložnostih, pač pa ljubezen. Ljubezen do dekleta, ki mu je obljubljalo prihodnost, a mu je hkrati odprlo vrata v zgodbo nekoga drugega, ki je (tudi) potreboval njegovo nesebično srce.
Njegova prijateljica je po dolgem premisleku prodala družinsko hišo v Slovenski Bistrici. Njena preteklost je bila prepletena z bolečino in nerazumevanjem. Odnos z mamo se ji je že dolgo izmikal iz rok, vsaka beseda je bila »nož«, vsak pogled »bitka«. Po letih notranjega boja je vedela, da mora stran – stran od spominov, ki so jo dušili, in stran od kraja, kjer se ni več počutila doma.
V Konjicah je našla skromno stanovanje. Bilo je prazno, pravzaprav »mrtvo«. Stene so bile obledelih barv, stara električna napeljava je grozila z iskrenjem in leseni podi so »škripali« kot odmev preteklosti. A to je bila njena nova priložnost – le sredstva za prenovo so ji manjkala.
Ko je Elvis izvedel za njene težave, ni okleval. Ni vprašal, če potrebuje pomoč – preprosto je prišel s svojim orodjem in toplim nasmehom. Vsak dan po službi je zavihal rokave. Ob večerih je »vlekel« nove kable, čez vikende pa belil stene. Priskrbel je nekaj lesa, da je zakrpal razpadajoči pod, in celo zvaril kovinski okvir za vrata, ki so skoraj padla s tečajev.
Mlada ženska je bila sprva v zadregi. Ni bila vajena, da bi nekdo tako nesebično pomagal, ne da bi v zameno kaj pričakoval. Večkrat ga je vprašala, zakaj to počne. Vsakič se je le nasmejal in odvrnil: »Ker vem, kako je, ko potrebuješ nekoga, pa nikogar ni.«
Ko je bilo stanovanje končno prenovljeno, se je Elvisova prijateljica prvič po dolgem času počutila »doma«. Stene niso bile več bled spomin, ampak novi začetki. Elektrika je delovala, tla so bila stabilna, prostor pa je »dihal« toplino. Vse to zaradi človeka, ki je nesebično daroval svoj čas, energijo in trud.
Elvis Debelec je tisti, ki svet sočloveka dela lepši, tudi če drugi niso ali so le redko opazili, koliko njega samega to stane. A on ni pričakoval hvaležnosti. Njegova največja nagrada je bil občutek, da je pomagal nekomu, ki je to resnično potreboval.
Prijateljica ga je tistega večera, ko je prvič prespala v novem domu, poklicala in mu rekla: »Veš, Elvis, prvič v življenju imam občutek, da sem nekje, kjer me nihče ne obsoja. In to je (tudi) zaradi tebe.«
Na drugi strani telefona je bil kratek molk, nato pa tihi odgovor: »To sem želel doseči. Samo to.«
Zala Krupljan, 21. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar