Zakaj? Ker se tam učimo živeti. Naučimo se ceniti delo in naravo. Tudi s tem, da ne pričakujemo, da bomo vedno dobili nekaj za povrh. Pridelke je treba vendar pridelati z lastnimi rokami, v stalni skrbi, da nam bo narava pri tem čim bolj naklonjena. Tam se lahko naučimo tudi varčnosti in načela: »Nič se ne vrže stran, če še lahko uporabimo«. In kakšne učne pripomočke potrebujemo v tej šoli? Samo prijazen pozdrav ter čas za spraševanje in poslušanje. Kajti, pri takem učenju ne sme biti naglice in bližnjic.
Ena od mojih tamkajšnjih učiteljic je gospa Jana iz Žužemberka. Vsak obisk pri njej je mala učna ura. V eni meni zelo ljubih so imele glavno besedo gobe. Gospa Jana mi je namreč podarila škatlico suhih jurčkov. Dragoceno darilo, če pomislimo, da je bilo treba jurčke najprej najti in nato še pravilno posušiti.
S takim darilom je treba znati pravilno ravnati. Na obrazu se ji je videlo, da ni bila prepričana, če vem, kako jih pripraviti. In ker nisem dajala nobenih znakov, da jo bom prosila za nasvet, si je verjetno mislila, da sem še ena mestna gospa, ki misli, da vse ve, ali pa bo raje pogledala v kuharsko knjigo ali pobrskala po googlu, kakor da bi vprašala njo. Zato je vzela stvari v svoje roke in med nama je stekel tale dialog:
Ona: »Pa sploh veš, kako jih pripraviti?«
Jaz: »Ja seveda, saj me je mama naučila.«
Ona: »No, potem je pa vse v redu. Pa škatlico mi prinesi nazaj, si me slišala?«
Prozorno plastično škatlico, v kakršno nam ponekod zapakirajo tortice za domov. Zakaj bi jo zavrgli, če jo lahko ponovno uporabimo? Zakaj bi razmetavali in odmetavali stvari, ki so še uporabne? Za to niso potrebni besede, delavnice in predavanja. Zadoščajo zdrava kmečka pamet, skromnost, cenjenje tega, kar imamo, in spoštovanje vsega in vsakogar. Gospa Jana verjetno ne uporablja besede trajnost; morda te besede niti še ni slišala oziroma ni bila pozorna nanjo, ampak vsak dan naredi veliko trajnostnih korakov oziroma v resnici živi trajnost. Tudi s tem, ko škatlici jurčkov doda še kozarček posušenega peteršilja in mi zabiča, da ga moram prinesti nazaj, ko bo prazen.
In ko čez teden dni škatlico in kozarček prinesem nazaj, se mi zahvali tako, da z menoj deli še nekaj enostavnih nasvetov o hrambi zelenjave, cvetja ipd. Mi na primer pove, kako ohraniti mačice, ki jih kupiš februarja, celo leto. In sicer tako, da jih sem ter tja malo opereš z vodo in pošpricaš z lakom za lase. In ko se prijazno zahvališ za nasvet, dobiš iskren odgovor, ki te preseneti: »Saj jaz tega tudi nisem vedela prej. So mi drugi povedali«. Kaj je to drugega, kot prenos znanja, ki se ga moramo v našem razvitem, digitaliziranem in tekmovalnem svetu ponovno učiti, v učilnici na prostem pa je ta samoumeven?
In tako okolje te samo spodbudi k temu, da se pri prodajalcih oglasiš tudi, ko ničesar ne potrebuješ, samo zato, da jih pozdraviš. Ali pa greš k njim samo po jutranjo ali sobotno dozo smeha in zdravega humorja, ki daje smisel življenju. In dan je takoj lahek in prešeren.
Tatjana Kolenc
Slovenščina 
Italiano 
Magyar