5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Ni je več med nami, a to je njena zgodba. Tudi moja. Zgodba vseh nas, ki smo imeli čast deliti zadnje leto z njo. Urška nas je naučila neomajnosti in hvaležnosti. Skozi humor in modre misli ter z neizmernim optimizmom. Na njenem facebook profilu, ki ostaja meni in vsem nam v spomin in opomin, so še danes vidne take in drugačne objave. Nemalokrat me je nasmejala do solz in hvaležna sem ji za vse zapise, ki so me, ko sem bila v svojih stiskah in dvomih, dvignili in porinili naprej. Pomagali so mi, da nisem obupala, ko bi vendarle lahko ona. Od Urške sem nemalokrat dobila dozo motivacije. Skozi celo njeno zadnje leto sem z njo delila smeh in solze.

Iz njenih zapisov pa lahko razberemo še nekaj veliko večjega; hvaležnost in spoštovanje, ki ju izraža na smrt bolan človek, ki ne obupuje. Hvaležnost za nas, ki smo jo spremljali in spodbujali, odkar so ji postavili diagnozo bolezni, nekateri, še posebej Enesa Marković, pa so ji tudi fizično in psihično pomagali. Enesa mi je po njeni smrti rekla: »A veš, da je hotela o tem napisati knjigo.« 

In neizmerno zaupanje zdravnikom in spoštovanje slednjih. Večkrat je izpostavila onkologinjo dr. Ovniček ter fizioterapevtke in medicinske sestre, ki so jo dobesedno spravile nazaj na noge, ko te niso več hotele hoditi same in ko so ji bolečine jemale voljo do življenja.

»Pogum! Ni predaje! Z malimi koraki do velikih zmag!« je nemalokrat napisala. Nekateri njeni pretekli zapisi so objavljeni v tej zgodbi. Za nas, ki smo ostali. Urška, to objavljam v tvoj spomin, četudi si vse to že sama objavila na svojem profilu. Avtentično, iskreno, za večno. Hvala za vse; zate, za tvoje nasvete v pasji trgovini, za deljenje izkušenj s svojo psičko Zojo z mano, za usluge v trgovinici. Saj veš, kako je; pesjanarji se zavohamo in potem smo za vedno povezani, dokler nas … smrt ne loči. 

Zapisi s facebooka:

Urška, 10. januar 2025:

Objava je malo daljša. Taka za ob kavi ali čaju. Je pa moja. Enajstega junija 2024 se je začelo obdobje, ko je moj korak za nekaj časa zastal (nisem mogla več hoditi), ko sem pri vseh opravilih postala popolnoma odvisna od pomoči drugih in ko je moj osebni prostor izginil. Kako hudo je to za nekoga, ki je bil od pomoči drugih nazadnje odvisen, ko je bil še dojenček, ne bom pisala. Preko marsičesa je treba iti. Potem so mi v bolnici povedali, da imam raka in da bo potrebna kemoterapija. Več slednjih. V mojih možganih se je začel odvijati izjemen čustveni vrtiljak. F**k? Kaj? Rak po 22 letih mirovanja? Zakaj?

O. K.! Dihaj!!! Ni važno, zakaj. Kar je, je. Moji možgani potrebujejo reset, da bodo ugotovili, kako naprej, in naredili program za to … Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se sestavila, resetirala možgane in naredila načrt; kaj narediti, kako reagirati, kako pomagati sebi in zdravnikom, ki mi želijo pomagati, in pri vsem tem ostati pozitivna. Ne bom jamrala … Nočem. Slabe vibracije ne prinašajo pozitivnih stvari in pretežko je. Možgani so že od poletja sprogramirani na mantro mali koraki do manjših zmag, te pa vodijo v velike zmage. Borim se in se bom še naprej … Kako težak je ta boj, vedo samo tisti, ki mi od poletja dalje stojijo ob strani (pa še oni ne v celoti), in tisti, ki ste v podobni situaciji.

Moj prvi mali korak na onkološkem inštitutu je bil shoditi in oditi iz bolnice. Ob prvem koraku, ki sem ga naredila, so me oblile solze, zaradi česar se je fizioterapevtka ustrašila, če je kaj narobe. Potem je bilo vedno več korakov, razdalja pa vse večja. Tri dni pred odpustom pa so na vrsto prišle stopnice. »Sej vem, da jih doma nimaš, ampak vseeno poskusiva, če jih boš srečala kje na svoji poti,« je rekla fizioterapevtka. Prvi plan, za katerega mi je povedala na koncu ure, je bil prehoditi tri stopnice gor in dol. Khm … Urškini nori možgani. Za tri stopnice se niti ne splača vstati iz postelje. Namesto tega raje celo stopnišče (deset stopnic gor in deset dol). Možgani so pozabili, da je treba nato priti tudi dol. Pa sva šli še dol. In na koncu sem bila mokra, kot bi prišla iz savne, in utrujena, zato sem prespala polovico popoldneva.

Zakaj pišem? Zato, ker čutim, da moram. Običajno pišem med čakanjem, kar se pri dr. Ovčariček, ki je onkologinja z velikim O-jem in zdravnica z velikim Z-jem, velikokrat zgodi. Mimogrede, od junija naprej sem od nje slišala in ob njej doživela same pozitivne stvari. Pustimo posledice terapije, ker mi je tudi o njih vse povedala in mi razložila, kakšne točno so.

Nekateri se s svojo boleznijo spopadamo tako ali drugače. Mogoče bodo te objave komu pomagale ali pa mu že. Mogoče zaradi njih lažje preživlja svoj boj z boleznijo. Mogoče … Predvsem pa ne želim, da se naokoli širijo informacije, kaj vse se dogaja z mano. Trenutno stanje je približno 50:50. Borbam. Fejst. Ampak sem še vedno tukaj, taka kot ves čas; pozitivna.

Hvala Vesolju, Usodi ali katerikoli drugi sili za moj trmast karakter. Mnogi me sprašujejo, od kod črpam voljo … Ne vem, ampak včasih se tudi ta posoda malo sprazni. Takrat mi dodatno dozo pozitivne energije vlijejo komentarji pod objavami in zasebna sporočila. Sliši se zelo klišejsko, ampak pomaga. In gremo naprej.

Boris, Marjana, Enesa, moji starši, Mirjana, Melita, Lenka, Mateja, Štefi … Ne vem, če se vam bom lahko kdaj oddolžila za vso vašo pomoč. Enesa, vedno bova imeli tisto nekaj, zaradi česar naju bodo drugi čudno gledali. Ampak to nekaj je samo najino. Hvala vsem in vsakemu posebej za vse vaše odzive. 

Številka 7 velja za srečno. Jutri bo 11. januar 2025. Mnogi se veselite, ko je vaš otroček, vnuček ali hišni ljubljenček star sedem mesecev, jaz pa bom jutri praznovala življenje – SVOJE.

Urška, 15. januar 2025:

Vsakič, preden se odpraviš k onkologu, je treba oddati kri, saj lahko na podlagi rezultatov, na katere mimogrede čakaš do dve uri ali še več, če je gneča, napovedo potek nadaljnjega dogajanja in potem se čakanje začne.

Od rezultatov je odvisno, ali boš dobil kemoterapijo ali ne ter v kakšni obliki, če jo je treba prilagoditi. Če so izvidi vsaj približno O. K., dobiš v dnevnem hospitalu ali na oddelku (odvisno, kako dolgo teče) terapijo direktno v žilo. Zdravijo te lahko s tabletami ali pa dobiš injekcijo.

Kadar izvidi niso O. K., kemoterapije ne dobiš. V tem primeru najprej raziščejo, kaj je narobe, zato ostaneš za nekaj dni na oddelku, kjer sta tvoja volja in pozitiva na preizkušnji; če imaš preveč časa, razmišljaš o marsičem. Takrat je treba nujno resetirati možgane. Ponovno je treba vzpostaviti sistem in iti naprej. Z malimi koraki.

Na srečo imam super onkologinjo (dr. Ovčariček), s katero skupaj krmariva po moji poti do ozdravljenja. Ona vedno poskrbi, da nikoli, ampak res nikoli ne trpim, da me ne boli …

Tokrat sem še vedno na oddelku, še vedno odpravljamo anomalije, še vedno se ne dam. Seveda bi šla rada domov, ampak v to ne bom silila, ker vem, da se bo to zgodilo, ko bomo vse uredili in mi bo bolje, kot mi je bilo v ponedeljek.

Urška, 16. januar 2025:

Nasvet za jutrišnji dan: »Izzivi te ne morejo ustaviti. Ljudje te ne morejo ustaviti. Čas te ne more ustaviti. Ustavijo te lahko samo lastne negativne misli, zatorej OSTANITE POZITIVNI.« 

Urška, 17. januar 2025:

»Včasih se čudeži zgodijo, ko nehaš skrbeti, kako se bodo stvari odvile.«

Kemoterapija, ki je bila pripravljena za ponedeljek, je ob 20. uri dokončno spolzela po mojih žilah in odšla je na lov za rakavimi celicami. Slabosti ni, sem pa rahlo utrujena, kar je normalno glede na to, da je kombinacija, ki jo prejemam, močna in naporna. Tako vsaj pravijo onkologinje in sestre.

Ampak! Urška se ne da, se bori, je pozitivna, hkrati pa ima tudi pravico do slabših dni. Seveda tudi vaša pomoč, ko pošiljate pozitivne vibracije in energijo, zelo pripomore k temu. Tako da borbamo skupaj in naprej. Saj veste: mali koraki do velikih zmag!

Zaradi določenih slabih izvidov se je onkologinja odločila tudi za CT prsnih in trebušnih organov s kontrastom, ki so mi ga naredili včeraj. Izvid? Zelo dober. Ja, prav smo prebrali! Vse vrednosti, ki so jih na prvem kontrolnem CT primerjali s prvim in zdaj z jesenskim testom, so se znižale, zato lahko z onkologinjo zaenkrat potrdiva, da terapija deluje. Drži pa tudi, da se rakave celice na žalost kar kmalu navadijo na določena kemoterapevtska zdravila, zato jih je treba menjavati.

Nisem še zmagala, sem pa na pravi poti in vem, da me veliko ljudi spremlja ter mi pošilja pozitivno energijo in pozitivne vibracije, iz česar črpam dodatno pozitivno energijo in moč za boj proti raku.

Urška, 19. januar 2025:

Neprecenljiv občutek je, ko pride k sosedi na obisk njena hči (medicinska sestra, ki je prakso opravljala na otroškem oddelku onkološkega inštituta, pri čemer je marsikaj videla). Spraševala me je, kako sem, in rekla, da bi mi njena mami lahko še bolj pomagala. Ko me je drugič videla, je rekla: »Gospa, jaz vas občudujem. Res. Kako ste optimistični. Iz oči vam sije življenje.«

Nisem vedela, kaj naj rečem, sem se ji pa najlepše zahvalila.

Urška, 24. januar 2025:

In še zadnja motivacijska z onkološkega inštituta za ta mesec: »Nihče vas ne bo ustavil, če ste se odločili za rast. Bodite odločeni. Bodite voljni. Bodite pripravljeni. Bodite prepričani.«

Jaz pa dodajam: bodite vedno pozitivni!

P. S.: Po izdatni dozi trombocitov, ki smo jo poimenovali bombardino koktejl, grem domov. 

Urška, 25. januar 2025:

Nekoč bom povedala svojo zgodbo o tem, kaj sem doživljala in skozi kaj sem šla, in mogoče bo komu pomagalo preživeti.

Urška, 27. januar 2025:

Pozabljamo na to, da bi morali biti hvaležni za vsak dan, ko se vanj zbudimo.

Biti in ostati pozitiven ne pomeni, da moraš biti vedno vesel, ampak da verjameš, da tudi po težkih dneh pridejo tisti boljši.

Tvegam svoj imidž blondinke. No zdaj sem sivo-bela, če zaradi kemoterapije ne ostanem brez las.

WTF je dubajska čokolada in zakaj vsi pravijo, da je wow? 

In ko bom to vedela, se bo svet vrtel naprej. Hahahahaaa.

Urška, 1. februar 2025:

Misel za dneve, ko nisi v najboljši koži: »Izvoli, lahko si izposodiš moje prepričanje vate, da zmoreš, dokler sam ne začneš verjeti v to.«

Urška, 2. februar 2025:

Čez devet dni bo osem mesecev, odkar se borim z rakom. Osem mesecev neprestane pozitive brez slabega dneva. No, naj se popravim. Ja, bili so slabi dnevi. In že lahko slišim mlado Urško, ovnico po horoskopu: »Ne, niti slučajno ne. Jaz pa že nisem imela slabih dni, ker sem vedno močna in nikoli nemočna.« Mimogrede, občutek nemoči je trenutno nekaj, s čimer se je najhuje spopadati tistemu, ki se nikoli ni počutil nemočnega.

Marsikdo bi rekel, da bi se v osmih mesecih boja tega lahko naučila ali se sprijaznila s tem. Feel free to try it yourself oziroma nihče vas ne ovira pri tem, da tega ne bi poskusili tudi sami. Osem mesecev boja te utrudi tako fizično (terapije in njihovi stranski učinki) kot tudi psihično (stranski učinki in naveličanost). Naveličanost je velikokrat kriva za moje solze in teh solz ne smem zadrževati. Solz žalosti ne, ker to škodi. Zadrževanje solz škodi tudi psihi, s čimer se lahko začnemo vrteti v začaranem krogu.

Sem jezna, ker vse skupaj že tako dolgo traja? DA! Mi gredo na živce vsi stranski učinki, ki jih utrpim? DA! Mi gre na živce, ko zaradi njih ne smem prejeti terapije, na katero sem se že psihično pripravila? DA! Zavedam pa se, da v tem primeru zdravniki naredijo, kar je najboljše zame. Znam dati čustva na plano, kadar je to potrebno? NE!

Starejša ovnica Urška bi rekla svoji mlajši različici: »Ko imaš pri svojih 49 letih raka, se imaš vso pravico pošteno zjokati in vse poslati v tri krasne; zaradi sebe.« Je to eno zmešano besedilo brez glave in repa? JA, JE! Zakaj?

• Ker se mi vse to plete po glavi;
• Ker je potrebno to na nek način spraviti iz glave;
• Ker imam pravico do slabega dneva ali tedna tako kot ostali ljudje s kakršnokoli diagnozo ali brez nje;
• Ker moram zapisano prebrati in ponotranjiti;
• Ker potrebujem lastno brco v rit, saj sem očitno v vsej svoji pozitivi spet pozabila nase in na dejstvo, da se negativnih čustev ne skriva;
• Ker je treba negativna čustva poslati tja, kamor sodijo – čim dlje stran od mene.

Na novo postavljen cilj: Reset možganov, da bodo ti sprejeli dejstvo, da mora vse negativno ven.

Jaz, 8. februar 2025:

»Hej, borka naša, kaj je s tabo??? Tvoji smeškoti mi niso všeč.« (pošljem ji srček in pozitivne misli) Na njeni strani se je pojavila fotografija bolnišničnih vrat in vogala stropa. Smeškoti izražajo hud jok, zlomljeno srce in žalost.

Jaz in Enesa, 11. februar 2025:

Jaz: Po tisti zadnji objavi sem jo vprašala, kaj pomenijo njeni smeški, in mi ni odgovorila.

Enesa Markovič, človek z velikim Č-jem, ki je bila Urškina POMOČ in MOČ v času njene bolezni: »Danes proti večeru mi je mož javil. Včeraj me niso spustili v bolnico. Ne vem. Nekaj je šlo narobe. Vsak dan sva se dobili na video klepetu. Včeraj bi jo morala videti. Ni bilo nobenega govora o koncu. Ne vem. Šok. Nič od nič.

Ti prepošljem njeno zadnjo sliko, ki mi jo je poslala v nedeljo. Nazadnje, ko sva bili na video klepetu, je komaj povedala, ker ni več mogla (a to sem pripisovala tabletam in uspavalom), da naj ji zaboga kupim špange, ker ji lasje silijo v oči. Sem rekla, da ne, da ji bom raje prinesla trak, ker bo to bolje.

Meni, Urškini prijateljici, so njeni zapisi pomagali prebroditi marsikatero stisko in slab dan v lanskem stresnem letu. »Humor do zadnjega. Mislim, da bo, če posmrtno življenje obstaja, slavna komičarka. In upam, da se spet najdemo.«

Moje slovo pod tisto zadnjo, nenavadno fotografijo iz bolnico, ki jo je objavila Urška:

»Zdaj vem, zakaj mi nisi odpisala v messengerju, zakaj nisi odpisala tukaj, zakaj je ostala samo še neprijetna tišina, ki je pri tebi nismo vajeni … Draga Urška, povej, je tam na drugi strani mavrice lepo? Sta si z Zojo (o. p. njeno psičko, ki je v visoki starosti le dva meseca pred tem zapustila ta svet) stekli v objem? Pogrešam tvoje objave, tvoje delitve neokusnih šal in zabavnih slik, predvsem pa močnih pozitivnih misli. Potrebovali smo tvoj optimizem in tvojo motivacijo, da smo ju lahko tebi dvakrat vrnili nazaj. Ampak rak je čudna žival. Ko se odloči, odreže dokončno, brez pojasnila, brez milosti … Javi se mi kakorkoli, pošlji signal z one strani …« 

Hvala, Urška, ker si me naučila hvaležnosti in spoštovanja. Življenje je prekratko.

Katja Mikula, 16. 4. 2025