Vsako leto, ko se je bližalo poletje, sva s prijateljico Karin vneto odštevali dneve do kolonije. Bili sva neločljivi pa tudi podobni – obe sva bili radovedni, polni energije in pripravljeni na dogodivščine, kakršnih nikjer drugje ni bilo mogoče doživeti.
Leto 2010 je bilo še posebej vroče. Sonce je žgalo že navsezgodaj, a otroci se nismo pritoževali. Z vrstniki, sošolci in sokrajani smo komaj čakali, da vržemo nahrbtnike na postelje v sobah z lesenimi pogradi, zamenjamo copate za natikače in stečemo proti obali. Morje je imelo takrat čarobno moč – spralo je vse skrbi in nam dajalo občutek, da zmoremo vse.
Za vsak dan smo imeli določen urnik: najprej telovadba in zajtrk, nato kopanje, ustvarjalne delavnice, kosilo, počitek in igre na prostem. A največji čar so imele ure, preživete na plaži – takrat smo bili najbolj pristni. Skakali smo po valovih, iskali rakce, se obmetavali z mivko in tekmovali, kdo bo hitreje plaval do boje.
Tisti dan je bilo morje mirno, skoraj neresnično tiho. Midve s Karin sva se držali nekoliko bolj ob strani, kot bi podzavestno pričakovali, da se bo nekaj zgodilo. Sprehodili sva se po obali čisto na rob ograjenega prostora, kjer je voda že prehajala iz plitve v globljo.
Nenadoma sva zaslišali tiho kričanje. Sprva je bilo nerazločno, a dovolj jasno, da sva zastali. Pogledali sva proti morju in ga zagledali. Majhen deček, skoraj še malček, je mahal z rokami in komaj držal glavo nad vodo. Nihče ga ni opazil – ne vzgojiteljice ne ostali otroci. Srce mi je začelo divje biti.
»Karin! Glej!« sem zakričala in že sva bili v vodi.
Plavali sva nagonsko, ne da bi razmišljali, kot da naju nekaj vodi. Fantek v vodi se je že vrtel v krogu, njegove ročice so bile utrujene. Karin ga je prijela pod pazduhami, jaz pa sem mu podprla hrbet in glavo. V tistem trenutku ni bilo prostora za paniko, le za zbranost in odločnost. Počasi, a odločno sva ga pripeljali do plitvine.
Tam je zajokal. Ne glasno, ampak krhko in hvaležno. Ko ga je vzgojiteljica objela in preverila, ali je v redu, je le tiho prikimal. Povedal je, da se je sam odpravil v globljo vodo, ker je želel ujeti plastični čolniček, ko se je ta oddaljil od obale, o (nevarnih) posledicah takega dejanja pa ni razmišljal.
Ni znal dobro plavati.
Od tistega dne dalje se je najin pogled na morje spremenil. Spoznali sva, kako hitro se lahko igra spremeni v nevarnost. A spoznali sva tudi nekaj drugega; da pravi pogum ne pomeni odsotnosti strahu, temveč pripravljenost ukrepati kljub temu, da ga čutiš.
Danes, ko sem odrasla, vem, da pogum in medsebojna pomoč nista nekaj, kar bi bilo samo za odrasle. Včasih prav otroci, ki še verjamejo v dobro, ki še poslušajo srce in znajo instinktivno ukrepati, pokažejo, kaj pomeni resnična odgovornost, kot sva kot majhni punčki to storili midve.
Zala Krupljan, 22. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)