Ura je bila krepko čez drugo zjutraj, ko sta se oba zaspana trudila čim prej pripeljati iz gostilne, ki se je nahajala visoko na Pohorju, nazaj v dolino. Anže je bil za volanom, punca pa je sedela ob njem in že skoraj zaspala med vožnjo po mnogoterih ovinkih do doma, ko je naenkrat v travi zagledala čelado, nekaj metrov naprej pa še motor.
Najprej je morala dvakrat pomežikniti, da je ugotovila, če je vse skupaj res, zato sta se peljala mimo, ampak ker ji prizor ni dal miru, je vprašala Anžeta: »Si tudi ti videl nekoga ležati v travi?« Odgovoril je, da ni. Pa vendar, ženska intuicija skoraj nikoli ne zataji, zato sta se odločila, da se obrneta in ugotovita, če v travi res nekdo leži ali je bil samo privid.
V mislih sta se oba pripravljala na najslabše. Če je bila čelada res na tleh, zraven pa ni bilo telesa, je možno, da bosta naletela na grozno krvav prizor? S strahom sta hitro parkirala sredi ceste in močno trobila, da bi videla, če se bo kaj premaknilo. Ni se. Stopila sta ven in kar nekaj metrov stran od motorja in čelade zagledala, kako v mokri in hladni travi leži svetlolas fant z glavo, obrnjeno v tla. Stresla sta ga in – hvala Bogu – se je z godrnjanjem odzval.
Ko sta ga obrnila, sta videla, da je bruhal in da je v vinjenem stanju. Oddahnila sta si. Samo, da je živ. Ovila sta ga v odejo, ki sta jo imela v avtu, saj se je fant pošteno tresel od mraza. Ko je nekoliko prišel k sebi, sta ga vprašala, kaj se je zgodilo. Rekel je, da se je z motorjem peljal od kolega, ki je imel rojstni dan, in se odločil, da bo malo zaspal, saj je bila pot domov predolga. Niti pomislil ni, da bi lahko zmrznil.
Iz njegovega nepovezanega govora sta skušala izvedeti, kje živi, da bi ga lahko peljala domov. Nista namreč hotela klicati policije, saj sta predvidevala, da ne more biti daleč stran. K sreči je fant postajal vse bolj priseben, zato ju je bil po nekaj deset minutah sposoben voditi do doma. Z veseljem sta ga peljala tja in po tihem upala, da je tam tudi dejansko doma. Ko sta ga odložila na lokaciji, kjer domnevno živi, ju je objel in se zjokal. Zelo je bil hvaležen. Počakala sta, da se je odpravil v hišo, in si oddahnila, ko je bil spuščen notri.
Anže še danes s ponosom gleda na to, da sta se tiste noči obrnila in pomagala, saj si po njegovih besedah ne bi mogla odpustiti, če bi naslednji dan v kakšnem lokalnem vestniku prebrala, da je mladi fant zmrznil v travi.
Konec dober, vse dobro!
Amadeja Kangler, 29. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)