A ta kot biser skrita vasica je bila v tistih časih popolnoma odrezana od sveta. Kamorkoli je kdo hotel, je moral pešačiti; tudi v cerkev k sveti maši. Ker je bila pot dolga uro in pol hoje, je dala mati vsakemu otroku posebej košček kruha.
»Da boste lažje premagovali pot,« nam je rekla.
»Vsak je dal svoj košček kruha v žep in veselo odšel na pot. Ko smo se neke nedelje vračali iz cerkve, je vsak od nas vzel svoj košček. Z veliko slastjo je ugriznil vanj. Nihče ni opazil, da jaz nisem jedla, ampak sem ves čas pogledovala ženico, ki je počasi in utrujeno hodila pred nami. Ko smo jo dohiteli, sem stopila k njej in ji dala svoj košček kruha. Ustavila se je in me hvaležno pogledala. Iskrica v njenih očeh je bila tako iskrena, da me spomin na ta pogled še danes ogreje.«
To mi je pripovedovala gospa Malči, zato sem jo vprašala:
»Ste jo poznali?«
»Nisem!«
»Ste bili kot otrok vedno radodarni? Ste si tudi otroci znali deliti med seboj?« me je zanimalo.
»O, seveda smo si delili. Vse, saj pri hiši ni bilo preobilja. Popolnoma normalno se nam je zdelo, da smo oblačila ponosili drug za drugim. Pogosto se je zgodilo, da je zadnji, najmanjši dobil tako sprano in rahlo srajčko kot mali Videk iz pravljice.«
Spet sem vprašala: »Ste si delili tudi hrano?«
»Smo, priboljške, čeprav nam jih je največkrat razdelila kar mama. Bila je poštena in pravična.«
»Kaj pa takrat, ko ste dali svoj košček kruha revni ženici? Vam je kdo od vaših bratov ali sester odlomil košček svojega?« me je zanimalo.
»O, to pa ne! Takrat so me zatožili mami,« je rekla.
»Se spomnite, kaj je rekla mama? Vas je oštela?«
»Rekla je, da je bil ta košček kruha namenjen meni, da bi lažje hodila in premagovala dolgo pot. Odgovorila sem ji, da je bila ženica videti še bolj revna, še bolj utrujena kot jaz. Zdelo se mi je, da je hudo lačna.«
»Koliko stari ste bili takrat?« me je zanimalo.
»Kakšnih 10 let, ne več,« se je spominjala Malči.
»Kako pa je bilo naslednjo nedeljo? Ste šli spet k maši?« me je zanimalo.
»O, seveda smo šli, vsak s svojim koščkom kruha. In vse je bilo tako kot prejšnjo nedeljo,« je smeje odgovorila.
»Ste ji spet dali svoj košček kruha?«
Gospa Malči je pokimala in povedala, da jo je dohitela, potem pa sta hodili skupaj. Doma so jo otroci zatožili, da daje svoj kruh neznanki.
»Kaj je rekla mama?«
»Nič! Pogledala me je in hotela nekaj reči, pa sem jo prehitela. Spomnila sem se, kako je pred nekaj meseci sprejela berača, zato sem ji jaz rekla tako: ‘Nič me ne karaj, saj si tudi ti pomagala možu, ki je bil lačen in razcapan.’«
»Pa potem?«
»Potem me je mama brez besed objela.«
»Kako je bilo pa naslednjo nedeljo?« me je zanimalo.
»Naslednjo nedeljo mi je mama dala dva koščka kruha rekoč: ‘Zate in za staro ženico.’ Tako sem se dobrote učila od nje in tako sem jaz učila svoje otroke. Ta dobrota me je osrečevala in nikoli mi ni bilo žal zanjo.«
Darinka Kobal, 19. 2.2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar