No, naša družina ga zelo dobro. Na začetku aprila 2025 so mojemu očetu odkrili tumor na možganih. Takrat je postalo vse ostalo v sekundi nepomembno. Družinska dinamika se je popolnoma spremenila – svoj vsakdan smo podredili očetovim preiskavam, obravnavam v bolnišnicah in okrevanju.
Strah in nemoč sta postala naša stalna spremljevalca. A čeprav smo se znašli v zelo težkem obdobju, v tem nikoli nismo bili povsem sami. Mnogi so nam priskočili na pomoč z besedo podpore in tolažbe, največjo oporo pa nam je nudila Silva Podgrajšek, medicinska sestra v mariborski bolnišnici in človek z velikim srcem.
Silva prihaja iz iste pohorske vasi kot moja mama, zato se že dolgo časa poznamo. Že v preteklosti nam je večkrat prijazno pomagala z nasveti ali spodbudnimi besedami, tokrat pa nam je njena prisotnost pomenila še toliko več. V trenutkih negotovosti nam je pomagala razumeti, kaj nas čaka, kakšni so običajni postopki in kako najbolje poskrbeti za očeta. S svojim znanjem, mirnostjo in toplino je znala pomiriti naše skrbi tudi takrat, ko se je njen delovnik že zaključil.
Posebej neprecenljiva je bila njena pripravljenost, da nas je o očetovem stanju sproti obveščala in nam je bila v moralno oporo, ko je bilo najtežje. Ker je okrevanje po operaciji zahtevno in ker je oče zaradi pooperativnih šivov potreboval tudi posebno nego, je Silva večkrat prišla k nam domov v svojem prostem času ter mu strokovno in z izjemnim občutkom previla rane. Vedno nas je obiskala z nasmehom, pogosto je prinesla tudi kakšne domače dobrote ali jajca, mi pa smo vsakič znova razmišljali, kako bi se ji lahko vsaj delno zahvalili za vso pomoč.
Za konec lahko samo rečem, da rek prijatelja spoznaš v nesreči v našem primeru še kako drži. In mi z gotovostjo lahko rečemo, da imamo okoli sebe prave ljudi. Silva je dokaz, da obstajajo posamezniki, ki predanost svojemu poklicu živijo tudi izven bolnišničnih sten – na človeški, topel in nesebičen način.
Amadeja Kangler, 18. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)