Otroci so bili bolj vznemirjeni kot sicer. Nekateri so imeli v rokah vrečke, drugi so nosili konzerve, nekateri pa so zgolj opazovali in komaj čakali, da se nekaj zgodi.
Na hodniku sta ju pričakali vzgojiteljici. Prijazno sta ju pozdravili in vodili do skupine. Naša Lilč je v torbi nesla plišasti kostum – tisti znan, bel, puhast kostum muce Sie, ki že nekaj časa razveseljuje otroke po okoliških krajih. Tokrat je šlo za posebno priložnost. Otroci iz enot Zreče, Gorenje in Stranice so teden dni zbirali hrano za prostoživeče mucke, ki jih oskrbuje naše društvo Sia. In zdaj je prišel čas, da se jim osebno zahvalimo.
Ko si je naša Lilč, kot ljubkovalno kličemo našo Lilijano Pletikos, zjutraj natikala ušesa kostuma muce Sie, jo je kar malo stiskalo v prsih. Ne zaradi živčnosti, ampak zaradi posebnega občutka, da jo čaka nekaj lepega. Nekaj, kar si bo srce zapomnilo.
Naša Lilč je bila tisti dan pripravljena postati nekaj več kot človek. Postati simbol. Simbol vseh tistih bitij, ki nas zvečer opazujejo izpod grmovja, z velikimi očmi in praznim trebuščkom.
Pred Vrtcem Zreče so jo skupaj s Katarino Penava pričakali otroci in vzgojiteljice. S torbo v roki je prestopila prag. Kostum jo je že začel greti, a to je ni motilo. Toplota, ki je prihajala iz otroških pogledov, ko je stopila mednje kot muca Sia, je bila močnejša od tistih nekaj stopinj več.
Najprej je bilo nekaj trenutkov tišine. Tiste magične, ko otroci poskušajo verjeti, da je res. Da se je podoba iz risbice iz barvne knjižice sprehodila v njihov vrtec. Potem pa bum! Eden izmed njih je zakričal: »Muca Siaaaa!« in cela skupina je planila proti njej. Objemi, skoki, veselje brez zadržkov. Neki fantič jo je zgrabil za tačko in ji rekel: »Tebe sem sanjal, veš?«
Vse tri enote – Zreče, Gorenje in Stranice – so ta teden zbirale hrano za prostoživeče muce. Male škatlice so se polnile z velikimi dejanji. Vsaka vrečka briketov, vsaka konzerva, vsak priboljšek je bil znak, da otroci razumejo več, kot si včasih mislimo.
Katarina je sedla mednje in z nežnim glasom razložila, zakaj smo tam. Govorila je o mucah, ki nimajo doma. O tem, kako jih včasih srečamo, pa gredo mimo nas neopažene. In kako lahko prav oni, otroci, pomagajo, da jim ni tako hudo. Da imajo kaj jesti. Da jih kdo opazi.
Otroci so poslušali. Ne s tisto prisiljeno pozornostjo, ampak s pravo. Gledali so jo v oči. In ko so začeli vsak posebej in s ponosom prihajati s svojimi darili, je bila to za nas najlepša parada tistega dne.
Deklica v roza majici je prinesla veliko vrečko briketov in rekla: »Za muco; da bo lažje zaspala.«
Eden od otrok je prijel Lili za roko in jo vprašal: »Imaš mami?« Ni vedela, ali jo sprašuje kot Sio ali kot Lili. Sklonila je glavo, rekla: »Ne več. Imam pa vas,« in ga objela.
Ena vzgojiteljica ji je prišepnila, da so otroci cel teden komaj čakali na prihod muce Sie. Da so vsak dan spraševali, kdaj bo prišla. Nekateri so risali muce, drugi so doma pobrali zadnjo konzervo in jo skrivaj prinesli.
Ko sta s Katarino odhajali, je ena izmed deklic stekla za njima in zaklicala: »Muca, objemi me še enkrat!« Objela jo je. Močno. In takrat smo vsi vpleteni v ta dogodek vedeli, da ta dan ne bo ostal le v lepem spominu, ampak smo danes postavili nekakšen temelj. Temelj za prihodnje generacije, ki jim bo mar. Za živali. Za ljudi in za boljši svet.
Zala Krupljan, 20. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)