Mnoge generacije! Je zgodba o človeku, ki je s športnim duhom navdahnil nešteta otroška srca, ki danes bijejo v odraslih telesih, a spomini, zapisani vanje, niso niti za odtenek zbledeli. Je zgodba o učitelju, ki je več kot štiri desetletja izpolnjeval svoje poslanstvo in čeprav je že nekaj let v pokoju, ga izpolnjuje še danes.
»Kje pa je Herman?« sem vprašala njegovo partnerko Vero, ko sem jo nedavno srečala na Pohorju.
»Ah, saj veš, ne more iz svoje kože. Na igrišču pred šolo uči košarko otroke, ko zaključi s tem, pa bo prišel na Pohorje.«
»Pa ni že kakšno leto v penziji?«
»Ja, ampak saj ga poznaš. Ko gre za otroke …«
Vsi, ki smo kdaj vstopili skozi vrata Osnovne šole Tabor I v Mariboru, vemo za učitelja Hermana – Hermana Novaka, ki na šoli ne poučuje več, je pa v srcu vsakega njenega učenca pustil dragocen pečat.
Človek ima vedno izbiro. Lahko dela po liniji najmanjšega odpora in gradi temelje, k čemur ga obvezuje zakon, lahko pa zaviha rokave, odpre srce in dogradi še nekaj nadstropij. Herman ni dodal le nekaj etaž, temveč je gradil nebotičnike. Iz enega samega razloga – da bi otrokom ponudil vse tisto, kar hrani njegovo srce. Napolnil njihovo zakladnico spominov z doživetji, osvojenimi vrhovi, razgledi in izkustvi. Jim pokazal, kako se okuša in živi življenje. O, ja, Življenje!
Do trenutka, ko sem prišla v srednjo šolo, se mi je zdelo samoumevno, da grem vsako leto dvakrat v šolo v naravi, da vsako jesen maham z vsaj enega gorskega vrha ter da taborim, surfam, smučam in se udeležujem vseh možnih športnih tekmovanj. Tako je preprosto bilo. Dokler nisem videla povešenih čeljusti vrstnikov, ko sem jim razlagala o osnovnošolskih doživetjih, in dokler me niso na fakulteti podučili, da je v sklopu osnovnošolskega izobraževanja v šolo v naravi obvezno iti le dvakrat. Dvakrat in ne osemnajstkrat! Da, tako je bilo.
Želel nas je peljati na vsa šolska tekmovanja, a šola velikokrat ni mogla poskrbeti za prevoz. Kakšna sreča, da je imel učitelj Herman velik kombi!
»Glave dol, punce, tukaj pogosto stoji policija,« je opozarjal dekleta, ki so stlačena sedela v prtljažniku in se režala na vsa usta. Tovrstna vožnja je postala stalnica, prtljažnik pa častno mesto za najbolj zaslužne.
Ni bilo zime brez zimske šole v naravi, pomladi pa ne brez poletne. Kadar je na poledenelem jezeru v bližini Maribora popoldne igral hokej s prijatelji, nas je – mulce, ki smo hlepeli po doživetjih – pobasal v kombi, da smo lahko drsali tudi mi. Če je sijalo sonce, nas je povabil na Pohorje. Pa tudi, kadar je deževalo. Vreme pač ni ovira za izlet v naravo. Vedno s kamero v roki, da je lahko kasneje posnel filmček in nam ga dal v spomin, da kakšno doživetje slučajno ne bi zbledelo iz spomina!
Spomnim se staršev, ki so spraševali, kdo nam bo kuhal, kje bomo spali … Spomnim se Hermana, ki je nemalokrat vrgel papirje po tleh in obupano zapustil učilnico … A se je vedno vrnil. Skušal je razložiti staršem, ki niso imeli privilegija okusiti življenje, da je vredno! Oh, kako zelo je vredno!
Pri tem nikakor ne smem pozabiti na učiteljico športa Špelo Bergoč, ki je bila njegov tandem v dobrih in težkih trenutkih. Iskala je rešitve, ga branila pred nevoščljivci, ki so mu metali polena pod noge, dihala v njegovem ritmu, kot voda gasila občasne požare in z enako vnemo kot Herman gradila naprej.
Kot tretješolci smo v treh dneh prehodili Pohorje, v četrtem razredu pa nas je Herman peljal na Uršljo goro. V petem smo bili – kot se spodobi za prvi dvatisočak – našeškani na Raduhi, v šestem pa sem doživela svoj prvi visokogorski sončni vzhod na Ojstrici in se zavedala, da so to trenutki, za katere gori moje srce. V sedmem razredu sem jokala, ker nisem smela domov odpeljati psa, ki sem ga posvojila na poti na Peco, v osmem nas je čakala preizkušnja Male Mojstrovke in Prisojnika … In tisti, ki smo odkljukali vse vrhove, smo v 9. razredu postali pravi Slovenci. Štirinajst generacij. Leta 2021 je na vrh Triglava peljal štirinajsto generacijo! Marsikdo izmed njih se najbrž nikoli kasneje ni zatekel v objem gora, a mu je življenje namenilo priložnost, da je začutil njihovo moč. Kakšna čast, da sem bila ena izmed njih. Takrat še z običajnimi vrvmi in karabini ter s prevelikimi starimi gojzarji svojih staršev in kolesarsko čelado. Po sončni vzhod na Kredarico in na zajtrk na vrh našega najvišjega očaka.
Ko danes to pišem, me spreletavajo mravljinci in v očeh se mi nabirajo solze. Težko je opisati hvaležnost za vse, kar se je takrat zasidralo v moje srce in v srca številnih. Hvaležnost, da me je prav on učil letenja. Težko je razložiti, kako veliko delo je opravljal, in če mu sistem ne bi z vsemi vrvmi vezal rok, bi ga opravljal še danes. Še težje je razumeti njegovo strast, odrekanja in pristno željo, da otrokom ponudi nekaj več. Velikokrat se vprašam, kje bi bila danes, če ne bi rasla pod njegovimi krili. Bi sploh poznala magijo gora, ki so danes moj prostor odrešitve, ko se v življenju nabere preveč vsega? Bi kdaj obračala smuči po celcu, uživala na deski z morskim vetrom v laseh, bi kdaj spala v šotoru? Bi znala leteti? In kar nosi še večjo težo; bi letenja učila druge? Bi otroke okužila z gibanjem in športom?
Danes hodim po njegovih stopinjah. S pristno željo, da bi tudi sama dala otrokom nekaj več; jih peljala v svet, kjer domujejo kavke in se čas ustavi, jim vlila pogum, da se spustijo po belih strminah, in jim pokazala zvezde, ki jih lahko vidiš samo, kadar spiš pod milim nebom. Jim podarila tisto nekaj, kar bi jim pomagalo spoznati, kako malo v resnici potrebujejo. Košček mozaika, ki sem ga takrat pred mnogimi leti, ko sem radovedno izkušala svet okoli sebe, dobila sama. Ki je v mozaiku mojega življenja samo zato, ker je nekdo pristno verjel v vrednote, ki so bogatile njegovo srce, in jih je želel podati naprej. Gradil nova in nova nadstropja ter ustvarjal vrtoglave vzletne steze.
Učitelj Herman, prepričana sem, da se tako jaz kot mnogi drugi danes obračamo za svojo srečno zvezdo in na ves glas vzklikamo: »Hvala!« Hvala, da smo rasli pod vašimi krili. Hvala, da ste nam dali nekaj več, pri tem pa kdaj kršili pravila, ker je bila gonilna sila srca premočna, da bi se ji lahko uprli. Da ste delali z vero v dobro in z ljubeznijo ter širili tisto, v kar sami najbolj verjamete.
Hvala, da ste nas okužili z Življenjem. Vrednote, ki ste nam jih predali, so se zasidrale v naša srca in ponosno jih širimo naprej.
Nuša Maver
Slovenščina 
Italiano 
Magyar