Grič je prava znamenitost, saj tekači vsako leto v okviru dogodka Nočni tek na Kalvarijo rušijo časovne rekorde, o katerih poročajo mediji. Odmevna so seveda le imena zmagovalcev. Kdo je pravzaprav zmagovalec? Če vprašate mene, sem jih na zadnjem teku videla vsaj 28. Naj se vrnem na začetek.
V bližini Kalvarije je šola Center za sluh in govor Maribor, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami. Otroci, ki v resnici niso prav nič drugačni od ostalih otrok. So živahni, nagajivi in zelo vedoželjni. So tudi vztrajni in trmasti, če jim le ponudimo priložnost, da lahko sežejo po zvezdah. Čeprav to redkokdo verjame, otroci pri urah športa večkrat premagajo vseh 454 stopnic in med lovljenjem na vrhu pozabijo, da bi morali biti utrujeni.
Tek na Kalvarijo bi bil torej odlična priložnost tudi za njih! A le kako bo družba to sprejela? In kako bodo sodelovali oni, ki »družbe« niso vajeni? Kdor ne poskusi, ne bo nikdar izvedel.
»Ej, tekli bomo na Kalvarijo!« sem kot njihova učiteljica športa vzklikala po hodnikih šole. Dobila sem kar nehaj posmehljivih pogledov, češ – naši pa že ne bodo tekli. Kdo jih bo sploh pripeljal tja? In kdo bo tekel z njimi? Kako bodo prenesli hrup in množico? Ah, za »naše« to ni izvedljivo.
Organizator dogodka Klemen Tasič je bil ob prijavah malce presenečen, a niti za trenutek ni okleval. Ne le to – čeprav so bila vsa mesta za otroški tek, ki je bil na programu pred tekom odraslih, zasedena, je dejal, da bo odprl toliko dodatnih, kolikor se želi prijaviti otrok!
Bil je petek. Začelo se je že večeriti, noč pa je v vsej svoji veličini kazala svojo moč. In kazalo jo je 28 otrok, ki so prvič v življenju dobili priložnost, da sodelujejo na takšnem dogodku. Pričakovala sem, da bo veliko ljudi. Ampak da jih bo TOLIKO? 370 natančneje.
»Kje se prijavimo? Kje vzamemo štartne številke? Kdaj naši tekmujejo?« Nisem imela pojma. Ker sem tako kot vsi ostali tudi sama bila na dogodku prvič. Prestrašenim otroškim pogledom tega seveda nisem priznala in nekako nam je uspelo, da smo vse uredili in se prebili do štartne črte.
Luči, glasba, navijaški glasovi, napovedovalec, atletski trenerji, ki so s štoparicami v roki svoje vadeče tiščali naprej, da bi imeli čim boljši čas … 170 otrok, med katerimi se je gnetlo 28 naših.
Štartali so z zamikom, da je vsak izmed njih lahko zablestel. O, ja, zablestel! Adrenalin je napolnil vse do zadnje žile v telesu, za strah ni bilo prostora. Množica je izginila, hrup je izginil, vsak je bil svoja zvezda pod sojem žarometov.
Ena izmed deklic me je na štartu močno držala za roko. Čutila sem njeno vznemirjenje. Štarter je spustil zastavico, množica je začela navijati … Še nikoli je nisem videla tako teči. S prebledelimi prsti od stiska moje roke je vztrajala, dokler ni prispela na cilj, kjer je najprej prejela medaljo. Čez usta se ji je razlegel nasmeh do ušes in ponosno je zaklicala: »Poglej, medaljo sem dobila! Prva sem bila!« Da, zmagovalka je bila. Ona in še vsaj 27 ostalih otrok. Vsi so bili zmagovalci!
Niso premagovali le stopnic – premagovali so sami sebe. Dokazali so sebi, staršem, meni, ljudem okoli sebe – dokazali so svetu! Da niso prav nič drugačni. Da so meje le zapisi v naših glavah. Da jih zmorejo premakniti, če jim to dovolimo! Če jim le damo priložnost, cenimo in spoštujemo njihovo unikatnost, edinstvene načine premagovanja ovir in doseganja uspehov.
Vsak otrok se rodi s krili. Naša naloga je, da ga sprejmemo takšnega, kot je, najdemo stran obzorja, pravi veter, na katerega bo naslonil svoja krila in poletel v svet, s trdno vero vase, da zna in zmore leteti.
Nuša Maver, 5. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar