Ne diši pa samo po sladkem zrelem sadju, temveč tudi iz kuhinje domačije, kjer se pripravljajo na prihod skupine šolskih otrok, ki bodo naslednjih nekaj dni preživeli na kmetiji v objemu narave. Izpod Marjetkinih in Sabininih rok so nastale slane in sladke dobrote zanje.
Zgodaj popoldne se je na kmetiji začel pravi živžav, kajti otročki so radovedno pohajkovali po kmetiji in jo raziskovali. Ogledovali so si kmečka poslopja in stroje, a najbolj so jih navdušile domače živali. Že prvi dan so navdušeni izrazili željo, da bi pomagali pri kmečkih opravilih in pri hranjenju živali. Sestri Marjetka in Sabina sta bili tega seveda zelo veseli, kajti vsaka pomoč pride zelo prav.
Tako so se otroci po malici in krajšem počitku odpravili na delo. Najprej so se navdušeno lotili obiranja jabolk in hrušk, nato pa jim je gospodar s polja pripeljal buče, iz katerih so pobrali semena, ki jih bodo uporabili za stiskanje bučnega olja.
»Otroci so vsa dela opravljali z zagnanostjo in razigranostjo,« pove Sabina, »kar je bilo čudovito opazovati«. Pri tem pa je ves čas opazovala drobceno, bolj tiho in zadržano dekletce, ki je malce izstopalo od ostalih otrok, ki so bili precej glasni in živahni.
Kot je bilo dogovorjeno, so otroci naslednji dan zgodaj zjutraj pritekli do kokošnjaka ter z žiti hranili kokoši in race. Plašno dekletce je bilo ponovno v ozadju. »Ves čas sem razmišljala, kako bi ji pomagala znebiti se zadržanosti,« pove Sabina. »Spominjala me je name, saj sem bila kot otrok tudi sama takšna, in spomnila sem se, kaj bi v takih trenutkih takrat pomagalo meni«.
Stopila je do nje, jo vprašala po imenu in jo prosila, če ji lahko pomaga nesti košaro do hleva, kjer bodo nahranili prašiče. Malce plaho jo je pogledala, a je takoj stopila z njo. »V hlevu sem ji pokazala prašiča, ki je bil pravi cartljivec. Pobožala ga je in se nasmehnila, ko je od ugodja glavo obračal na levo in desno. Prvič sem dekletce videla bolj sproščeno in z nasmeškom na obrazu.«
Ostali otroci so v spremstvu vzgojiteljic pritekli za njima in s skupnimi močmi so nahranili še prašiče in ovce, medtem pa jim je Marjetka pripravila slasten zajtrk. Skozi dan so se lotevali različnih aktivnosti, zvečer pa so pobrali jajčka iz gnezd. Slednja so odnesli v kuhinjo, kjer jim je Marjetka pripravila želene jajčne jedi.
Naslednji dan je bil namenjen raziskovanju okolice, obisku bližnjega jezera in popoldanski peki jabolčnega štrudlja. Navdušenje med njegovo pripravo je bilo veliko, v kuhinji pa se je odvijala prava otroška kuharska zabava.
»Plaho dekletce je bilo še vedno bolj umirjeno in v ozadju, zato sem jo povabila, da mi pomaga začiniti in zaviti štrudelj«, nadaljuje Sabina. »Opazila sem, da so se ji zaiskrile očke, in pogumno mi je pomagala dokončati zavitek.«
Prišel je zadnji dan bivanja otrok na kmetiji in otroci so kot vsako jutro pomagali nahraniti živali. Zgodaj popoldne jih je pričakalo še zadnje kosilo. »Otrokom sva v zahvalo za njihovo pomoč pripravili sladka darilca,« pove Sabina.
»Ko sem z darili prišla v jedilnico in otrokom želela izreči nekaj besed v zahvalo, sem doživela ganljivo presenečenje, ki ga nikoli ne bom pozabila. K meni je namreč priteklo plaho dekletce ter me objelo tako močno in ljubeče, da sem pozabila na vse zahvalne besede, namesto njih pa so pritekle solze. Ko so za njo v moj objem pritekla še vsa ostala dekleta, so solzice tekle in tekle.«
To niso bile solze žalosti, temveč solze radosti, ganjenosti in spoznanja, da, ko si dovolimo gledati z odprtim srcem, lahko vidimo tisto, česar drugače ne bi, in lahko damo veljavo nekomu, ki je morda še ni uspel odkriti v sebi.
Jožica Kous, 17. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar