Drobna in majhne postave, a z bistrim umom in toplim srcem je bila pomemben lik iz mojega otroštva. Bila je gospa stare šole – iz časov, ko so otroci starše še spoštljivo onikali, ko so bile vrednote skromnost, delo in dobrota.
Denarja v tistih časih ni bilo na pretek. Ljudje so živeli skromno, od tistega, kar so si sami pridelali. A prav iz te skromnosti je rasla nesebičnost – vedno se je našlo kaj za soseda, prijatelja ali popotnika. Gospa Zinka je to dobroto živela vsak dan. Nikoli ni pričakovala pohvale. Večkrat je rekla: »Dobrote ne nosiš v rokah, ampak v srcu. In srce nikoli ne meri, koliko da.«
Bila je moja najbližja soseda. Njeno in naše dvorišče sta ločevala le stara lesena ograja in topel pozdrav čeznjo. Vsak božič me je pričakalo darilo – skrbno pripravljena košara sladkarij in ročno napisana voščilnica. Ko sem ji nekoč v zadregi rekla: »Gospa Zinka, tega vam ne bi bilo treba,« se je le nasmehnila in mi odgovorila: »Mala moja, kar prihaja iz srca, vedno pride ob pravem času.«
A njena dobrota ni bila namenjena le meni. Kot otrok sama ni nikoli prejela darila. Večkrat je tiho pripovedovala: »Pri nas daril ni bilo. Božič je bil samo molitev in delo. Ampak prav zato vem, kako velik čudež je, ko nekdo pomisli nate.«
Obljubila si je, da dokler bo živa, noben otrok iz socialno šibke družine, za katerega je izvedela, ne bo ostal brez darila. Vsako leto je zbirala, pakirala in razdeljevala darila – tiho in skromno. Šepetali so, da je prava dobra vila. Sčasoma so jo vsi poznali kot gospo Božičkovo.
Gospa je sicer svojo zemeljsko poslanstvo zaključila pred nekaj leti, pa vendar, ko danes pomislim nanjo, v srcu začutim toplo iskrico. Naučila me je, da pravi dar ni v bleščavem papirju in vsebini darila, ampak je magija v nas samih in v iskrenosti. In vsako leto, ko zadiši po snegu in cimetu, slišim njen glas, kako nežno pravi: »Če lahko prižgeš iskrico v sočloveku, potem tvoje življenje ni zaman.«
Zala Krupljan, 2. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar