Z vsakim obiskom lokala in z vsako zgodbo, ki so jo pripovedovali gostje, je rasla njena strast do tovrstnega sveta. Ko je bila mlajša, je sanjala o tem, da bi nekoč odprla svoj lasten lokal, kjer bi ljudje uživali v dobri hrani, pijači in prijetnem vzdušju.
Po letih trdega dela in učenja, kaj sploh pomeni imeti svoj lokal, je sanje tudi uresničila. Svoj bar je odprla v osrčju Slovenskih Konjic. Živela je za vsak nasmešek obiskovalca, za vsako pohvalo odlične kave in za prijetno vzdušje. Bila je ponosna na to, kar je ustvarila, in vsako jutro je z navdušenjem stopila za šank, pripravljena sprejeti nov dan z ljubeznijo do gostov, ki so ji bili skoraj kot družina.
Nekega jutra, ko je odprla vrata svojega lokala, je opazila moškega, ki je stal pred njim. Bil je utrujen, oblečen v stare in umazane obleke, njegov obraz pa je bil prepleten z bolečino.
Včasih je bil ugleden možakar, vendar ga je življenje pahnilo na dno. Ni imel denarja niti za osnovne stvari, kaj šele za skodelico kave.
Nekaj trenutkov ga je opazovala, potem pa se je odločila. S toplim nasmehom je pristopila do njega in rekla: »Danes ti pripada brezplačna kava.«
Moški je sprva presenečeno pogledal, potem pa so se mu oči zasvetile od hvaležnosti. »Hvala, ampak ne vem, kako naj vam to povem …« je tiho rekel.
Laura je le pomignila z roko in se nasmehnila: »Vem, kako se počutiš. Včasih se pot življenja presenetljivo obrne, a vedno se je dobro spomniti, da si vsak od nas zasluži malo topline in prijaznosti.«
Od takrat naprej je moški vsak dan prišel do njenega lokala in Laura mu je vedno ponudila brezplačno kavo. Niti enkrat ni oklevala. Kava je postala nekaj več kot le pijača – postala je simbol sočutja in sožitja ter drobno dejanja prijaznosti, ki je za trenutek nekomu spremenilo dan.
Čeprav ni bilo znano, kaj je bil razlog za njegov propad, je Laura vedela, da so dejanja prijaznosti tista, ki presegajo vse ostalo. Nekoč je moški rekel: »Nikoli ne bom pozabil tega, kar ste mi dali. Nisem dobil samo kave. Vlili ste mi upanje.«
Njegovo življenje se ni čez noč spremenilo, vendar pa so ta drobna dejanja prijaznosti v njem pustila nekaj, kar mu je pomagalo zgraditi boljšo prihodnost.
Laura je na koncu spoznala, da ni vedno pomembno, kaj daš ali koliko.
Z vsakim dejanjem prijaznosti, ne glede na to, kako veliko je, se svet počasi spreminja na bolje.
Zala Krupljan, 12. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar