Čeprav je njegovo igranje odmevalo vse do železniške postaje nad njim, so ljudje hodili mimo, kot da tam ne bi bilo nikogar. Kdo pa danes v jutranji naglici še nameni pozornost staremu uličnemu muzikantu? Osivelemu gospodu z nič mlajšo harmoniko, oblečenemu v široko bundo, z zimsko, spodaj zarobljeno kapo na glavi, ki nikoli ni prekrivala ušes, temveč je kot škrnicl molela v zrak, ter z rokavicami, ki jim lahko slečeš prste, da postoriš to in tisto.
Gospoda vihravost mimoidočih ni prav nič motila. Ujet v ritem svojih starih že tisočkrat preigranih melodij je z zaprtimi očmi in na pol odprtimi usti raztezal meh svoje harmonike, kot bi nastopal pred stoglavim občinstvom. Tu in tam je kdo vrgel kovanec v košarico ob njegovih nogah, a gospod ni pri tem niti trznil. Najbrž bi mu lahko kdo pobral ves drobiž, pa on tega ne bi niti opazil. Pa saj tudi ni bilo bojazni, da bi se pripetilo kaj takšnega. Mimoidoči so bolj spominjali na fijakarske konje kot na ljudi. S slušalkami na ušesih, mrkimi obrazi in povešenimi rameni so premlevali svoje skrbi in običajno niso slišali niti kolesarjev, ki so jih z nervoznim zvonjenjem skušali pregnati s kolesarske steze.
Koliko nejevolje se je moralo nabrati vsako jutro tukaj spodaj pod železniško postajo. Koliko nemega preklinjanja, zloveščih misli in mračnih pogledov, ki pa zaradi njihovega strogega strmenja predse gospoda niso niti obšle. On je še naprej igral. Harmonični toni so okoli njegovega srca kot šivanke spletali melodične niti, ki so dušile hrup mestnega vrveža.
Že med zavezovanjem vezalk svojih tekaških čevljev sem razmišljala, ali ga bom videla. Pogledovala sem na uro in razmišljala, kateri dan v tednu je. Ponedeljek in sreda mu ne uideta, morda pa ta teden pride tudi v četrtek … Vreme ni bilo nikdar ovira. V toplejših mesecih ga je hladil vetrič, ki se podi skozi ozek tunel, v zimskih pa so ga greli kapa, pulover in rokavice. Že nekaj metrov pred klančino, ki vodi pod železniške tire, sem napenjala ušesa, da bi slišala, ali njegova harmonika že ogreva glasilke. Ob jutrih, ko sem se zaletela le v zid nergave tišine mimoidočih, so moje misli naslednjo uro preletavali upi, da ga morda srečam na poti proti domu.
Ob devetih je bila zanj že pozna ura. Zamaskirana v rutko, ki je prekrivala usta, in pordelih lic sem pred tistim ovinkom upočasnila svoj korak, da bi ujela čim več tistega … Nevidnega. Trenutkov, ki so skozi ušesne kanale potovali do srca in ga že navsezgodaj napolnili z melodijami, katerih poskočen utrip se je ohranjal vse do večera! Trajalo je le nekaj sekund, a včasih se mi je zdelo, kot da sem slišala cel koncert. Kri je zavrela. Čeprav sončni žarki niso nikoli posijali v tisti temačni podhod, je ta zdaj sijal od blišča. Ni bilo fijakarskih konjev. Ni bilo ljudi s telefoni pred obrazi. Ni bilo nervoznih kolesarjev. Bil je le gospod, ki je raztezal meh svoje stare harmonike. Med zidovi je odmevala le melodija starih popevk, odigranih s srčnostjo, kot jo premorejo le tisti, ki resnično ljubijo to, kar počnejo.
Jutranji tek se je zmeraj končal z naglico … In neučakanostjo. Hiter tuš in že sem spet tekla po ulici v smeri pekarne ter kar med potjo preštevala drobiž, da ne bi zamudila na delo.
»Mesni burek, čokoladni navihanček in en topel čaj za s seboj, prosim.«
Nekaj metrov pred podhodom je val hitenja in nemira zadel ob opojno melodijo, ki je zavihala vogalčke mojih ustnic. Ustavila sem se, zaprla oči in globoko vdihnila. Kot bi želela pljuča napolniti s srčnostjo, ki je prevevala med betonskimi zidovi. Počasi sem se mu približala ter brez besed odložila vrečko in čaj na prazen kovček za harmoniko ob njegovih nogah. Ne vem, ali me je kdaj sploh videl, in to se mi niti ni zdelo pomembno. Njegove oči so bile zaprte, usta pa rahlo odprta. Njegova harmonika je prepevala. Opazovala sem ga, kako se zliva z melodijo. Kako neskončno uživa! Sedi na odru pred stoglavo množico, igra brezhibno brez ene samcate napake! Vsi reflektorji so usmerjeni vanj … Nič druga ne obstaja. Sta le on … In harmonika.
Poletje se je odvrtelo h koncu, jesen se je prelevila v zimo … Mislila sem, da si je vzel odmor le med poletnimi počitnicami, ko ga morda obiskujejo njegovi vnuki. Da s prvim šolskim dnem še ni začel, ker ta ni padel na ponedeljek. Morda je prvi teden pozabil, da so se dopusti končali …
Dokler nisem obrnila koledarja in se zadevala, da smo že januarja. Čeprav tečem skoraj vsako jutro, gospoda še nisem srečala. Tudi ob devetih ne. Počasi sprejemam dejstvo, da ga več ne bo. Včasih iščem razloge in se sprašujem, kaj se je zgodilo z njegovim inštrumentom in ali si je kdaj nadel šal, ki sem mu ga kot božično darilce nastavila na zaboj za harmoniko tistega decembrskega dne …
Gospoda morda res ni več, toda pečat na tistem mestu je ostal – melodije, s katerimi je prepojil zidove, ostajajo ujete pod tiri železniške proge. Zmeraj so tam. Tudi ob torkih, četrtkih in petkih. Ujete v moje srce in morda tudi v tvoje, če si kakšno jutro vsaj za hip izstopil iz svojega divjega ritma vihravosti in skrbi.
Daj, poskusi še ti. V podhodu ali na promenadi, ki se vije skozi center mesta. Opazi njih, ki igrajo. Zapri oči in začutil boš moč melodije, ki se bo zlila vse tja do srca. Se skrbno ugnezdila in ti polepšala dan.
Postoj. Prisluhni. Začuti. Dovolj je le trenutek.
Nuša Maver, 22. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar