V času študentskih let je bila to stalna praksa, da sem lahko za vikend obiskala fanta, ki je živel v Goriških brdih. Tisti dan pa sem prevoz skoraj zamudila – ne po lastni krivdi, ampak zato, ker sem se odločila pomagati človeku v stiski.
Ko sem stopala proti centru mesta, je nasproti mene hodila starejša gospa, ki ji je na dvignjenem delu pločnika zmanjkalo tal pod nogami. Grdo je padla in si prebila ustnico. Vsega skupaj se spomnim kot v počasnem posnetku. Ljudje so kar hodili mimo nje, nihče se ni ustavil, da bi ji pomagal, jaz pa sem stekla k njej in jo vprašala, ali je v redu. Vsa objokana najprej sploh ni vedela, kaj točno se je zgodilo. Pomagala sem ji vstati in jo vprašala, ali naj pokličem rešilca. Zatrjevala je, da ni potrebno, vendar sem z njenega obraza razbrala, da je v popolnem šoku. K sreči nama je na pomoč priskočil prijazen varnostnik iz bližnje banke, ki mi je pomagal gospo spraviti pokonci, in skupaj sva jo peljala do vrat. Čeprav je zatrjevala, da ne potrebuje medicinske pomoči, sva se z varnostnikom strinjala, da je to v danem trenutku najboljša rešitev.
Hitro je skočil v notranjost stavbe, prinesel stol, na katerega sva posadila gospo, in kozarec vode zanjo. Pridružilo se nam je še eno dekle, ki je pomagalo z robčki, saj se kri, ki je tekla iz ustnice, še vedno ni ustavila. Gospa je neutolažljivo jokala, da nima nikogar in da ne ve, kaj bo storila. Poklicala sem rešilce. Vprašali so me, kje sem in kaj točno se je zgodilo, ter mi zagotovili, da se bodo potrudili, da bodo čim prej tam.
Čeprav se mi je že počasi mudilo naprej, sem vedela, da moram počakati z njo, dokler ne pridejo reševalci. Gospodu, s katerim sem bila dogovorjena, sem poslala kratko sporočilo, da je prišlo do nesreče, zato bom mogoče malo zamudila. Napisal mi je, da velja, a naj vseeno pohitim. Kolebala sem med tem, ali naj zaupam gospo v oskrbo prijaznega varnostnika in pohitim ali naj počakam z njo na reševalce.
Odločila sem se, da bom počakala, saj se mi je gospa smilila, še posebej, ker je ves čas zatrjevala, da je sama in da nima nikogar. Kri ji je počasi nehala teči, a sem vseeno želela, da jo pogledajo reševalci, saj se je lahko udarila na kakšno mesto, ki ni vidno. Do njihovega prihoda je trajalo kar nekaj časa; med 20 minutami in pol ure. Priznam, da sem bila jezna, ker so se tako obirali, saj bi lahko bilo kaj hujšega.
Reševalci so jo ob prihodu naložili v reševalno vozilo, se nam zahvalili za pomoč in jo odpeljali. Vesela sem bila, da v tej situaciji nisem bila sama, ampak sta na pomoč priskočila tako varnostnik kot mimoidoče dekle. Varnostnik naju je pred odhodom pohvalil in nama rekel, naj poveva svojima materama, da sta lahko ponosni na naju.
Prevoz sem sicer skoraj zamudila, saj šofer ni želel čakati, a mi ga je na koncu vseeno uspelo ujeti. Sem pa v tistem trenutku vedela, da je pravilno in človeško, da pomagam človeku v stiski, saj si želim, da bi nekdo pomagal meni, če bi se mi zgodilo kaj podobnega.
Klavdija Rupar Vuga
Slovenščina 
Italiano 
Magyar