Seveda ne smeš parkirati na mestih, kjer bi lahko oviral druge, ali na takih, kjer je to prepovedano. Še večja težava je parkiranje v centru mesta oziroma v njegovi bližnji okolici. Okoli vrtcev in šol. Pri tem gre za minute, ne za dolgotrajno parkiranje.
Moja otroka sta obiskovala vrtec in Osnovno šolo Ledina. Tisti, ki ju poznate, boste vedeli, o čemu pišem. Vsak dan enaka zgodba. Da bi lahko otroka odložila v vrtcu in šoli, je potrebno v bližini najti parkirišče za pet minut. Seveda je pri tem pomembna hitrost. Vsi v nizkem štartu in kolikor hitro je mogoče. Vsi smo iskali tistih nekaj parkirnih mest, ki so bila namenjena temu. Po pretečenem času je bilo za parkiranje treba plačati. Če nisi bil dovolj hiter, si lahko dobil obvestilo redarstva s plačilnim nalogom.
Kot vedno hitim. Parkiram avto, napišem uro, zazvoni telefon, javim se, zaprem vrata in hitim. Prevzamem otroka in že tečem proti avtu. Medtem pa mrzlično iščem avtomobilske ključe. Ko pridem do avtomobila, sem popolnoma prepričana, da sem jih izgubila. Še enkrat tečem po isti poti nazaj, ključev pa ni nikjer. Pridem do avta in pogledam vanj. Ključi so v ključavnici. Avto brez centralnega zaklepanja. Rezervni ključi pa so v predalu.
Pokličem takratnega partnerja in očeta mojih otrok ter ga prosim, da pride rešit situacijo. Pripelje se. Seveda ni šlo brez nepotrebnih besed, da rezervni ključi sodijo kam drugam kot v avto. Medtem zagledam redarje med opravljanjem njihovega dela. Hitro preračunam, koliko časa imajo, da pridejo do nas. Ne prav veliko. Medtem pokličem gasilce in jih vprašam, koliko stane odpiranje avta. Predrago je pa še čakati bi morali. Pokličem mehanika, ki pa tisti trenutek ni imel časa.
Medtem, ko kličem naokoli, se takratni partner na vso moč trudi s čim manj škode vdreti v avto. Redarji so le še en avto pred mojim. Stopim do njih, jim razložim situacijo in jih prosim, če nam lahko dajo še nekaj časa. Zagotovim jim, da nas, ko se vrnejo, ne bo več, če pa bomo še tam, bomo plačali. Gospoda sta bila razumna in prijazna ter sta se strinjala z mojim predlogom. Odpravila sta se mimo mojega avtomobila. Stojim za avtomobilom in razmišljam, kaj bi še lahko naredila.
Nato se mimo mene na kolesih pripeljeta dva policaja. Eden od njiju se obrne, ustavi, sestopi s kolesa in mojega tedanjega partnerja mirno vpraša: »Gospod, kaj pa delate?« Razloživa mu situacijo in dokaževa, da je avto moj in da ne vlamljava vanj. V eni minuti sta rešila težavo na način, da je bila škoda na avtu kar najmanjša. Vsi štirje smo sodelovali, odprli avto in prišli do ključev.
Zahvalili smo se policajema za razumevanje in pomoč, jaz pa sem jima obljubila, da bom rezervne ključe v bodoče hranila doma. V življenju vedno znova in znova dobivam potrditve, da naša država ni znana samo po svojih naravnih lepotah, ampak tudi po dobroti ljudi, ki živijo tukaj.
Mateja Jamnik, 28. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar