Dora, vedno zelo aktivna gospodična, je pozimi vsa bolehna obležala.

Ko je prišla malce k sebi, ni vedela, kaj bi sama s sabo. Ni bila še toliko OK, da bi letala naokoli, pa tudi ne več tako bolehna za celodnevno ležanje v postelji. Ko se je pošalila, da bo začela kar štrikati, da prebrodi te mračne in betežne dni, jo je rešila prijateljica Mojca oz. njena mama. Dora se je Mojčini mami zasmilila, saj sama še predobro ve, kaj je osamljenost. Starostne težave ji onemogočajo, da bi vihtela igle, ima pa še kar nekaj volne iz starih dobrih štrikarskih časov. Slednjo je z veseljem podarila betežni in zdolgočaseni Dori, da bi ta lažje in hitreje prebrodila osamljene in dolge dni med okrevanjem.

Prišlo je poletje. Kot že veste, je Mojčina mama že starejša gospa, zato žal ne more biti več tako aktivna kot včasih. O, nekdaj pa je letala naokoli. Bila je hitra kot puščica in polna idej, kam še iti in kaj postoriti. Vsako leto je nabirala šentjanževko. Iz nje si je naredila olje in se vsak poletni večer nežno mazilila z njim. Gospa mama obožuje sonce in se mu nastavlja vsak trenutek, ko ji je na voljo. Njeni koži še kako paše mazanje z domačim šentjanževim oljem po sončenju. A kaj, ko je mama sedaj preslabotna, da bi se sama odpravila v naravo po šentjanževko. 

Nekega lepega poletnega dne Mojca obišče svojo prijateljico Doro, ki živi na Starem vrhu. Ko gospodična Dora, sedaj že zdrava kot dren, sliši za stisko Mojčine mame, niti za trenutek ne odlaša. Okoli njenega čudovitega doma v prekrasni naravi je kar nekaj šentjanževke. Takoj se odpravi na lov. Čez nekaj minut se vrne s prelepim šopkom. Z Mojco ga poimenujeta šentjanžek

Dora se je spomnila, kako ji je Mojčina mama pomagala pozimi med okrevanjem in ji podarila volno, da si je lahko s štrikanjem krajšala dolge bolehne dni. Dora ji je bila takrat neizmerno hvaležna. Tako sedaj niti za trenutek ni oklevala in šla je po šopek šentjanževke, da si bo lahko mama, tako kot vsa leta doslej, sama pripravila šentjanževo olje in se mazilila.

Gospa mama je bila šopka šentjanžka neizmerno vesela. Iz njega si je naredila zdravilno šentjanževo olje. A še bolj kot olje so navsezadnje zdravilne dobre želje, dobre misli in medsebojna pomoč. Tudi občutek varnosti. Da ti nekdo pomaga, ko sam več ne zmoreš. Da nimaš občutka, da so drugi pozabili nate. Da veš, da bo nekdo vedno poskrbel zate in ti priskočil na pomoč. Mamo tako med vsakodnevnim večernim maziljenjem z oljem prevevajo občutki hvaležnosti in sreče. Takrat se še kako zaveda, da kljub osamljenosti pravzaprav ni sama.

Dobro se vrača z dobrim. Medsebojna pomoč – v tem je moč!

Mojca Guzelj, 4. 9. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina