Obožujemo sonce in vroče poletne dni, toda ko je to že preveč radodarno s svojo toploto, se je treba pred njim skriti v senco. Pred hišo pod krošnjami dreves je idealno mesto, saj rahlo pihljanje vetra še dodatno ohladi telo.
Živahno deklico Nejo tudi poletna vročina ne ustavi. Bosa neutrudno skače po kmetiji in pleza po vseh mogočih in nemogočih rečeh ter glasno prepeva moderne melodije današnjih izvajalcev. To popoldne je bila spet na dvorišču, ko jo zmoti glasno vreščanje ptic. Obrnila se je proti nebu, kjer je opazila tri jastrebe, ki so krožili nizko nad kmetijo. Pravi, da so kmetijo obletavali v nekakšnih krogih. Ker smo jo podučili, da začne v tem primeru zelo glasno peti ali kričati in ploskati, je to tudi storila. Jastrebi so znani kot tatovi kokoši in rac na kmetijah.
»Ko sem močno zavreščala in zaploskala, so me slišali in se dvignili precej višje proti nebu ter se tudi oddaljili od kmetije,« razloži Neja. Nek občutek ali šesti čut, kot radi rečemo, pa ji ni dal miru in odšla je še na obhod za hišo, kjer imajo za leseno ograjo svoje domovanje domače živali v prečudovitem živalskem vrtičku.
Pod krošnjami mogočnih divjih kostanjev, ob mlaki, ki je raj za račke, in s pogledom, usmerjenim proti Ledavskemu jezeru, tu preživljajo svoj čas in poslanstvo tega življenja. Za ograjo imajo pripravljenih več posod s hrano in vodo, nekaj večjih posod z vodo pa je namenjenih umivanju in čofotanju rac.
Neja se je sprehodila po vrtu med živalmi. Med skakanjem po velikih kamnih pod drevesi ji je pogled zaneslo proti večji posodi z vodo in zazdelo se ji je, da nekaj plava po vrhu. Hitro je oddrvela tja in res je na vodi zagledala majhnega piščančka. Hitro ga je vzela iz vode ter ga stisnila med dlani in k sebi, da bi ga čim prej ogrela, kajti bil je že čisto hladen in miren. Videti je bilo, kot da že počasi odhaja za mavrico.
Ker staršev ni bilo v bližini, je hitro stekla na vrt do tete Sabine. Z njim sta odhiteli v hišo, ga zavili v toplo krpo ter ga privijali k sebi in tolažili. V hiši je bila še Nejina babica, ki je dobila genialno idejo. Tako so vzele fen za lase, s katerim so piščančka še hitreje posušile in ogrele. Čez nekaj minut je začel kazati znake življenja. Začel je čivkati in se oglašati tako lepo, kot se ni še nikoli takšen piščanček.
Ko je bil že suh, so ga počasi postavile na drobcene nožice, ki so se sprva malo opotekale, nato pa je strumno zakorakal nazaj v življenje. Neja ga je odnesla nazaj k mami koklji, ki ga je skrila pod svoje razkošno perje, vsem nam pa je takoj sporočila veselo novico.
Seveda smo vsi veseli in ponosni nanjo, kajti rešiti nekomu življenje ni kar tako – to je velika stvar. Predvsem pa se mi zdi zelo pomembna ta medsebojna pomoč, ki so si jo osebe, omenjene v tej zgodbi, nudile v ključnih trenutkih. In ne samo to – tudi zaupanje; ko veš in čutiš, da se lahko zaneseš na določeno osebo, da ti bo v težkih trenutkih hitro in nesebično priskočila na pomoč. Dekleta so storila prav to – s spretnim in hitrim ukrepanjem so rešile živo bitje. Danes je bil to piščanček. Kdo ve, morda bo jutri njihovo ali našo pomoč potreboval človek, zato je tako zelo pomembno v življenju negovati to plemenito vrednoto medsebojne pomoči.
Jožica Kous, 25. 7. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)