Oboževal je veter v laseh, sol na koži in zvok valov, ki so udarjali ob trupe plovil. Vsaka jadrnica, vsak detajl na jahti je pritegnil njegovo pozornost – vse je moral videti, preučiti, razumeti.
Vsaka knjiga o morju, vsak dokumentarec o jadranju, vsaka priložnost, da stopi na kakšen čoln, je bila zanj kot darilo. Že pri desetih letih je znal naštevati tipe jadrnic, razlagati o vetrovih in vezati mornarske vozle bolje kot mnogi odrasli. V trenutku, ko je takrat kot mlad fant prvič stopil na pravo jadrnico, je vedel – to bo njegov svet. Ne le hobi, ne le poklic, temveč način življenja.
Postal je priznan skiper. Pod taktirko svojega »vodstva« in znanja organizira ekskluzivna jadranja za skupine odraslih in celo za otroke, ki želijo doživeti čar »odprtega« morja. A Mišo ni le skiper. V »prvi vrsti« je človek velikega srca.
Lansko poletje je izvedel za fanta, ki je sanjal o morju, a si ga njegova družina ni mogla privoščiti. Brez pomisleka je kontaktiral njegovo družino in fanta povabil na eno izmed svojih jadranj – želel je namreč razbiti dejstvo, da sta morje in jadranje zgolj privilegij »bogatih«. –
Fant, ki doslej še nikoli ni videl (odprtega) morja, je stopil na krov z mešanico strahu in navdušenja. Mišo mu je pokazal osnove jadranja: kako dvigniti jadra, krmariti, zavezati mornarski vozel in (raz)brati veter. A ni mu dal le tehničnega znanja, ampak tudi izkušnjo svobode, pustolovščine in občutka, da je del nečesa velikega in mogočnega.
Po nekajdnevnem jadranju so se vrnili v pristanišče. Fant se je s palube vrnil kot drug človek. V njem ni bilo več negotovosti, strahu in pomislekov, ki jih je pred dnevi prinesel s sabo na jadrnico. V njegovih očeh je bila iskrica, tista posebna svetloba, ki jo je Mišo videl le pri ljudeh, ki so našli nekaj, kar jih resnično osrečuje.
Ko sta se poslovila, mu je deček segel v roko in rekel: »Hvala. Obljubim, da bom nekoč spet tukaj. Mogoče celo kot skiper.«
Zala Krupljan, 18. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar