Iskreno jo spoštujem in večkrat se pošalim, da mi je kot druga mati.
Odraščala je v domačih Slovenskih Konjicah in poleg naporne službe varnostnice je prostovoljno delala kot oskrbovalka starejših, ker ji je to dalo pozitivnega elana. Ker so Konjice majhen kraj, kjer vsak pozna vsakogar, je kmalu izvedela, da njena nekdanja učitelja, profesor fizike in njegova žena, ki je bila prav tako učiteljica, v svoji starosti životarita sama, brez podpore družine. Preprosto je vedela, da ju ne more pustiti na cedilu.
Učitelj je bil nekoč mogočen moški z bliskovito bistrostjo in neusmiljeno natančnostjo. Njegov glas je v razredu odmeval kot grom, a njegovi učenci so vedeli, da za tem strogim videzom tlita ljubezen do znanja in skrita naklonjenost. Žena je bila njegovo popolno karierno nasprotje – nežna, topla, z neizmernim potrpljenjem za vsakega učenca, ki je kdaj z jecljajočim glasom stal pred tablo. Skupaj sta bila nepremagljiva, vse dokler ju starost ni začela »lomiti«.
Ko je Nataša prvič prestopila prag njune hiše, je bila osupla, ni mogla verjeti svojim očem, ni mogla doumeti. Zrak je bil težak, pohištvo prekrito s tanko plastjo prahu, lončki s čajem napol prazni. Gospod je sedel na kavču in strmel v prazno, žena pa se je trudila z dvignjeno brado ohraniti tisto dostojanstvo, ki jo je (še) vedno krasilo.
»Zakaj si tukaj, Nataša? Saj veš, da ne marava pomilovanja,« je tiho rekla nemočna ženica.
»Nisem vaju prišla pomilovat,« je odgovorila Nataša in odločno zavihala rokave. »Prišla sem, ker mi je mar, tršica.«
Kmalu sta zakonca popustila, saj sta se resnično zavedala, da sta potrebna pomoči. Tako se je začela zgodba treh duš, ki so v zadnjih letih tršičinega in učiteljevega življenja stkale neuničljive vezi.
Nataša je prevzela vlogo, ki bi jo morala imeti družina – kuhala in prinašala jima je hrano, ju vozila k zdravnikom, a najpomembneje – bila je njuna družba. Vsako popoldne je sedela z njima in poslušala njune zgodbe. Teh ni bilo malo. Učitelj je pogosto zašel v preteklost, njegove misli so bežale kot delci v pospeševalniku, a Nataša ga ni nikoli prekinila. Z nasmehom je kdaj pa kdaj ponovila njegove besede, da mu je pomagala ostati tukaj, v sedanjosti.
Ko je »tršica« zbolela, je bila ob njej, držala jo je za roko in ji brisala čelo, ko so jo preplavljali vročinski valovi bolezni. Ko je umirala, je šepnila Nataši: »Ne pusti ga samega.«
In Nataša ni odšla. Držala je obljubo.
Po »tršičinem”« pogrebu je učitelj postal le »lupina« samega sebe. Vsak dan je sedel v istem kotu, s prsti rahlo podrgnil po lesenem naslonu stola, na katerem je desetletja sedela gospa »tršica«, in tiho ponavljal njeno ime. Nataša mu je kuhala najljubše jedi, mu brala iz knjig, ki jih je nekoč oboževal, a vedela je – čas je vsem nam smrtnikom omejen.
Ko je neko jutro stopila v sobo in ga našla negibnega, z rahlim nasmehom na obrazu, je vedela, da je odšel k tršici. Usedla se je poleg njega in mu še zadnjič prebrala odlomek iz knjige, ki jo je imel najraje.
Na dan pogreba ni jokala. Solze je že zdavnaj izlila ob njegovem vzglavju. Stala je ob grobu, med redkimi, ki so se prišli poslovit, in začutila globoko hvaležnost. Bila je njegova učenka in v zadnjih letih tudi njegova (njuna) hči.
Oba sta že nekaj let v onostranstvu, vendar se danes še vedno bori za njuni življenji, v lepih spominih in trenutkih, ki jih je preživela skupaj z njima.
Zala Krupljan, 24. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar