Ni imela (p)osebnega razloga, saj tam ni imela sorodnikov ali dolžnosti – preprosto je verjela, da starejši ljudje potrebujejo nekoga, ki jih posluša in z njimi preživlja svoj čas.
Tako kot vsako soboto je tudi tisto vstopila skozi velika vhodna vrata doma, kjer je dišalo po opranem perilu in pristnosti. Starejši so sedeli v skupnem prostoru – nekateri so klepetali, drugi prebirali časopise in revije, tretji pa so zamišljeno zrli skozi okno. Vedeli so, da bo prišla – in veselili so se je.
»Ah, Nika, kako lepo te je videti!« je vzkliknila gospa Silva, ki je imela vedno pri sebi kvačkarico in Niko učila osnovnih vozlov. »Danes imam zate posebno presenečenje.«
»Presenečenje?« se je nasmehnila Nika in sedla poleg nje.
»Da, ampak najprej mi pomagaj dokončati ta šal. Je za mojo vnukinjo, pa me že malo bolijo prsti,« je priznala Silva.
Nika je brez pomisleka vzela kvačkarico in pod Silvinim budnim očesom nadaljevala delo. Medtem ji je Silva pripovedovala zgodbo iz mladosti – o delu na kmetiji in skrbi za otroke.
Iz daljave, poslušajoč zgodbo, ki jo je Silva pripovedovala Niki, je stopil tudi gospod Tone in jo poprosil: »Nika, ali bi mi lahko prebrala nekaj strani iz knjige, ki sem jo začel prebirati? Saj veš, da slabše vidim.«
Seveda je bila pripravljena. Sedla je k njemu in mu pričela glasno, a nežno brati. Tone je zamižal in poslušal, njegov obraz je odražal mir, ki mu ga je prinašala njena pripoved.
Vsak obisk je bil poseben. Nekega dne so ji starejši v domu pripravili presenečenje – spekli so ji pecivo.
»Nika, vedno nam daješ svoj čas in dobroto,« je rekla gospa Silva. »A danes smo mi na vrsti, da te nekaj naučimo.«
In tako so se vrteli ob zvokih harmonike, ki jo je igral eden izmed varovancev, veselje in smeh sta napolnila prostor in za trenutek so vsi pozabili na čas.
Nika je odhajala iz doma z nasmehom, saj je skozi izkušnje modrejših uvidela, da je svet lahko lep tudi na »jesen življenja«.
Zala Krupljan, 24. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar