Njene roke so bile tiste, ki so premikale otrdele, utrujene prste starostnikov – torej ohranjale dostojanstvo tistih, ki so ga že skoraj izgubili. Bila je tista, ki je s toplim nasmehom in neizmernim potrpljenjem prinašala upanje v domove.
A Petra ni pomagala samo v službi. Prostovoljstvo je bilo njen drugi »dom«. Otroke je učila, kako z malimi dejanji spreminjati svet, kako negovati umetnost življenja ter kako poskrbeti za druge in za sebe. Organizirala je delavnice, vodila skupine, pisala projekte – vedno v gibanju, vedno v službi nečesa »večjega«.
Potem je prišel december. In z njim tišina.
Najprej jo je prebudila bolečina v glavi, nato neznosen občutek nemoči. Roka je ni ubogala. Ko je poskušala spregovoriti, so bile besede kot zapletena vrvica, ki se ni želela odviti. Možganska kap jo je odtrgala od sveta, ki ga je gradila z vsakim dihom, z vsakim gibom in mislijo.
Bila je potrta. Izgubila je nekaj, kar ji je pomenilo vse – sposobnost dajanja. V bolniški postelji je gledala skozi okno in si želela nazaj. Želela si je, da bi lahko spet vodila delavnice, razložila otrokom, kako narediti nekaj s svojimi rokami, pokazala starejšemu gospodu, kako lažje prijeti kozarec …
A njene lastne roke so bile šibke, njen lastni glas tih.
Dnevi so minevali v počasnem učenju. Kako držati žlico. Kako oblikovati misli v stavke. Kako sprejeti pomoč. In kako biti v redu s tem.
Prvič v življenju je morala sprejeti, da ne more vsega. Da tudi ona potrebuje druge. Da pomoč ni le nekaj, kar daješ, ampak nekaj, kar moraš znati tudi prejeti.
Zmernost.
Beseda, ki se ji je prej zdela tuja, ji je zdaj »krojila« novo pot. Počasi, korak za korakom, je odkrivala, da je v redu, če včasih rečeš »ne«. Da ni treba, da vedno »vodiš« – včasih je dovolj, da preprosto si. Da mir, ki ga nosiš v sebi, lahko prinese enako topline kot tvoja dejanja.
Danes se Petra vrača. Počasi. Ni več tista, ki bi »divjala« od ene obveznosti k drugi. Uči se, da ni nujno, da naredi vse sama. Da življenje teče tudi brez nje in da je prav, da si vzame čas zase.
Razume, da je največja umetnost prav v zmernosti. V ravnotežju med dajanjem in prejemanjem. V tem, da znaš biti – ne le za druge, ampak tudi zase.
Zala Krupljan, 16. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar