Mesto se je skozi leta spreminjalo, prihajali so novi ljudje, trgovine so se zapirale in odpirale, a nekaj je ostajalo enako – toplina med domačini. Še vedno so se pozdravljali na ulici, si segali v roke, si vzeli čas za besedo ali dve …
Srečko je mož drobnih trenutkov.
Vsako jutro je šel na sprehod po mestnih ulicah, pozdravil znane obraze, morda poklepetal s prodajalko na tržnici ali posedel na klopi ob drevoredu. Včasih si je v mestu privoščil tudi kapučino z veliko pene. Tega ima neizmerno rad.
Nikoli ni bil bogat, a imel je tisto, kar je bilo najpomembnejše – poštenost, mir v srcu in občutek, da živi prav.
Tistega januarskega jutra je bil zrak hladen, ulice skoraj prazne, ljudje so hiteli v službe. Ko je zavijal proti trgu, je na pločniku nekaj opazil. »Denarnica!« je vzkliknil sam pri sebi.
S hrapavimi rokami, a vseeno nežno, je odprl najdeno denarnico. V njej je bilo precej bankovcev, osebna izkaznica, kartice. Pogled mu je »obvisel« na fotografiji – mlajša ženska, ki je na osebni izgledala precej zvedavo, krasil pa jo je utrujen nasmeh. Srce mu je močneje utripnilo.
»Kdo ve, kaj zdaj doživlja? Morda premetava stanovanje, preiskuje žepe, kliče znance, morda jo zvija od skrbi,« si potiho razlaga in premleva dileme.
Srečko ni okleval. Denarnico je skrbno zaprl, jo spravil v žep plašča in se odpravil na naslov, ki je bil zapisan na ženskinem osebnem dokumentu. Ko je prišel, je globoko vdahnil in tiho, skoraj neslišno potrkal.
»Kako vam lahko pomagam?« je izdavila vidno obupana ženska, v njenem glasu pa je bilo zaznati utrujenost od neizrečenih skrbi.
Srečko se ji je nasmehnil in segel v žep. Ko je izvlekel denarnico in jo ponudil, se je čas za trenutek ustavil.
Ženska je obstala. Pogledala je denarnico, nato vanj, kot da ne more verjeti.
»Je … vse notri?« Njen glas je bil šibak, skoraj preplašen.
»Vse,« je tiho prikimal Srečko.
Ženska je odprla denarnico, prsti so ji drhteli, ko je preštevala denar, pregledovala dokumente. Nato je z rokama pokrila obraz in globoko zajela sapo.
»Ne morem verjeti …« je zašepetala. Oči so se ji napolnile s solzami.
»Nisem vedela, kako bom otrokom plačala vrtec … Že tako je bilo težko. In potem sem jo izgubila … Iskala sem jo povsod.«
Srečko je rahlo pokimal, v njegovih očeh ni bilo obsojanja, le razumevanje. »Denarnice se včasih najdejo,« je rekel z mehkim nasmehom.
Ženska je nekajkrat hitro pomežiknila, nato pa dvignila pogled. »Vi ste dober človek,« je rekla preprosto.
Srečko je odkimal: »Samo prav sem naredil.«
Ona pa je vedela, da ni šlo le za to. Da ni šlo le za izgubljeno denarnico. Šlo je za trenutek, ko ti življenje pokaže, da dobri in pošteni ljudje še obstajajo.
Zala Krupljan, 5. 2. 2024
Slovenščina 
Italiano 
Magyar