Kot spremljevalka učenca s posebnimi potrebami sem redno prisotna v razredu. Moje delo mi omogoča, da lahko kar nekaj časa vložim v opazovanje okolja. Tako lahko opazujem odnose učiteljev do učencev, učencev do učiteljev in seveda tudi odnose med sošolci. Zgodba, ki se me je dotaknila, se je pripetila ravno mojemu učencu, ko je bil še v drugem razredu, takrat star sedem let.
Na šoli sta v našem generacijskem letniku prisotna dva razreda. Ko je konec pouka, se oba razreda, tako a kot b razred, združita v en razred, kjer skupaj preživljamo podaljšano bivanje.
V našemu razredu je veljalo pravilo, da otroci v šolo niso smeli nositi igrač. Razlog za to je bil, ker so pogosto zaradi tega nastale težave – ali je kdo komu uničil igračo ali se je igrača izgubila in podobno. V drugem razredu pa ni bilo tega pravila, ker so znali bolje skrbeti za svoje igrače in so jih tudi uporabljali le, kadar jim je bilo dovoljeno.
Ko smo se združili v enem razredu za čas podaljšanega bivanja, je bil moj učenec zelo razočaran, ker je njegov najboljši prijatelj iz drugega razreda imel igračo in se je lahko igral, on pa ne. Zaradi tega je bil precej prizadet in tudi zafrustriran.
To stisko je opazil nadarjen in prijeten fant Maks Tušar. Poleg vseh drugih lepih lastnosti bi lahko navedla tudi, da ima za svoja leta izredno čustveno inteligenco in za takrat sedem let starega otroka je bilo to zelo lepo presenečenje. Ko je opazil, da moj učenec nima igrače in da je zaradi tega zelo v stresu, je segel po svoji šolski torbi in pograbil svojo igračo ter mu jo posodil.
»Evo, izvoli, ti jo posodim, dokler ne grem domov.« Moj učenec je bil seveda izredno navdušen in se je takoj pognal po razredu s svojim najboljšim prijateljem v njun fantazijski svet.
Ob tem dejanju sem bila tako ganjena. Maks ni niti za sekundo pomislil na to, da bi mogoče lahko izgubil igračo ali pa da bi se mu lahko celo pokvarila. Ne, on je tisti moment želel pomagati sošolcu. Ker se je le-temu mudilo k igri, sem stopila do Maksa in mu dala vedeti, da je naredil zelo lepo dejanje in da želim, da bi to znal ohranjati še naprej.
Presenetljivo Maksa moje besede niti niso ganile. Ne v smislu, da bi bile moje besede brezpomenske, ampak v smislu, da je nekaj povsem samoumevnega, da delamo dobro za druge. Da je to temelj, na katerem naš narod stoji.
Lepo je videti, da imajo lepa dejanja še vedno pomembno vrednost na naših slovenskih tleh.
Mojca Jeram, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar