En tak vsakdanji predmet, kot je dežnik, pa res ne more biti predmet velike zgodbe. To res ne. Lahko je pa predmet take prijazne, kratke, v kateri se znajdemo, ko ga potrebujemo, a ga nimamo.
Učiteljski poklic je lahko, zame pa je, najlepši po-klic življenja. Imam privilegij spoznavati različne otroke in veliko srečo, da kot glasbenica učim najlepši inštrument na svetu, violino. Nekateri pravijo, da je težko naučiti otroke igrati ta inštrument. Jaz pa pravim, da jih je veliko težje naučiti vse življenjske lekcije, ki jih skozi glasbo morajo osvojiti. Delovne navade, natančnost, koncentracija, pozornost, upoštevanje in sledenje navodilom, samostojnost, samozavest.
Predvsem pa je ob inštrumentalnem pouku prisotna socializacija. Učenci – glasbeniki se morajo velikokrat med šolanjem soočiti s skupinskim muziciranjem. Disciplina in samodisciplina, prilagajanje, poslušanje, sodelovanje drug z drugim in z vodjo zasedbe. Zato, da skladbice zazvenijo ritmično urejeno in harmonično čisto ter skladno. Zato, da na koncu uživa publika, ki nas pride poslušat na nastop. Zato, da smo ekipa, tim, ki zazveni na odru suvereno in se ob koncu s ponosom skupaj pokloni občinstvu.
Dekleta so še posebej zanimiva v najstniških letih. Muhe in muhice jim letajo po glavi in okoli glave. V tisti zgodnji fazi odraščanja med deklicami in dekleti pa … Uf. Vemo tisti, ki se z njimi srečujemo vsak dan, leta in leta.
Od: »Smo skregane za zmeraj!«, »… khm, se ne pogovarjamo, ker je rekla nekaj o meni«, do »Midve sva BFF!« (prevod best friend forever oziroma bestici oziroma po naše, najboljši prijateljici do konca življenja).
Nekatere sošolke pri violini so tudi sošolke v osnovni šoli in Naya in Tara sta tudi. Z vsemi socialnimi interakcijami, opisanimi zgoraj, vred.
Ure pouka in kakšno dodatno vajo si izmenjujeta med tednom, velikokrat se počakata in gresta skupaj domov. Včasih sta skregani, pa kljub obrazložitvam ne vem ravno zakaj, včasih sta bestici, ki prespita druga pri drugi, včasih se ravno ne moreta zmeniti, ker vsaka melje svoje. Običajno prideta kar direktno po pouku iz Osnovne šole Tončke Čeč v Glasbeno šolo Trbovlje, saj se šoli držita skupaj. In tako se je en ponedeljek zgodilo, da smo zakorakali zjutraj v prečudovit sončen dan, ki je trajal vse do takrat, ko je prišla Naya na uro violine. Seveda po pouku v osnovni šoli, ko se dan prevesi v popoldanski čas. In vreme se je tudi prevesilo, spremenilo v trenutku. Piš vetra je žvižgal okoli vogalov šole in metal slap dežja v okenske šipe. Z Nayo sva zaključevali pouk, dežja pa kar ni in ni hotelo biti konec. Pogledam na pametni telefon, napoved za ta dan – hud dež do večera.
»Učiteljica, a imate mogoče za posodit marelo, jaz sem prišla v šolo brez?« me obupana vpraša Naya.
»A veš, da sem tudi sama prišla brez dežnika? Dajva pogledat v pritličju, če je kakšen za izposojo.«Ker – roko na srce, v raznih poldeževnih dneh ti pripomočki ostajajo v vedru pri vhodu, brez lastnikov. Ampak ne na ta vetrovno nalivni ponedeljek; vsi premočeni dežniki so ta dan očitno imeli svoje lastnike.
»Naya, kaj če bi mamico poklicala, če ti lahko kdo prinese dežnik ali pa te pride iskat, ker boš res čisto mokra, tvoja šolska torba pa še bolj.« Aja, torba je bila že načeta od mokrote zaradi polite plastenke vode, o čemer mi je Naya razlagala, ko je zadihana prispela v mojo učilnico, ko je še sijalo sonce.
Žal mama ni mogla pomagati, služba, nikogar, ki bi bil prost, da jo pride iskat. »Pa saj nisi iz sladkorja, boš pa malo mokra …« No, te mamine besede so sprožile le še najstniški užaljen odziv in nesrečen pogled. Obsedela je na stolu pri vratih, kjer odlagamo garderobo, in zarila glavo v bundo.
»A boš potem pri meni počakala v učilnici, dokler ne poneha?« vprašam. V odgovor dobim tak žalosten skomig ramen in žalostne očke. Jah …, do zvečer čakanje, pa prihajajo druge učenke na pouk. »Noup …« To pomeni – ne.
V tistem se domislim, da me je ob začetku naliva, ko je Naya ravno preigravala svojo skladbo za nastop, po telefonu poklicala Tara, da če bo zeloooo pihalo in padalo, ne bo mogla priti. Zmenili sva se, da če se malo umiri, naj pa vseeno kar pride k pouku violine. Velik dežnik, pa bo.
»Naya, veš kaj, bom poklicala Taro. Če pride, jo lahko prosiva, da ti prinese rezervno marelo.«
Pokličem, pojasnim, da je Naya obtičala v glasbeni šoli brez dežnika in da bo hvaležna, če ji prinese en dežnik, da bo šla lahko domov.
Ne izmišljujem si, ampak po tistem »ja, bom prinesla, ni problema«, je bila v nekaj minutah na vratih učilnice. Pa ni ravno zraven šole doma.
Mimogrede, Naya mi je kasneje zaupala, da takrat ravno nista bili bestici. Tara pa, da jo je dež kar fino namočil, ker se je njen dežnik v vetru malo obrnil.
Ja. Prijateljstvo, kolegialnost, spodbujanje, da si stojimo ob strani, da si pomagamo, ne glede na to, ali smo ali nismo skregani tisti dan, ali smo najboljši ali malo slabši prijatelji, ali smo tisti dan pač nekaj vmes. Da smo solidarni, v pomoč, ko se nekdo znajde v težavah, če le lahko. Pa četudi je to samo usluga, da nekomu prineseš dežnik v nemogočem vremenu. Ja. To je veliko večje znanje in to so vrednote, ki bi jih morali vsi, ki delamo z mladimi, vcepljati v njihovo zavest. Učenje za življenje. Za to ne rabimo učnih načrtov. Če jih ob takih dejanjih pohvalimo, se jim zahvalimo in pokažemo, da jih cenimo, bodo ti mladi odrasli v dobre ljudi. Ker na mladih svet stoji. Res sem ponosna, da imam taka srčna dekleta za moje učenke.
Katja Mikula, 12. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar