Moja krstna botra ni bila le spretna gospodinja, temveč tudi človek z velikim srcem in iskrico v očeh. Povsod tam, kjer je dišalo po domačih jedeh, peki in toplih nasmehih, je bila tudi ona.
Pekla je z dušo in srcem. Vsako pecivo in vsak hlebec kruha, ki je prišel izpod njenih rok, je nosil del njene topline. Aktivno je sodelovala s kmečkimi ženicami, pri čemer je pomagala ohranjati tradicijo domače peke. Vodila je tudi delavnice za otroke, na katerih je z veliko potrpežljivosti učila male rokice oblikovati žemljice, potičke in piškote.
»Peka ni samo delo,« je pogosto rekla, ko je v mizo rahlo udarjala z dlanjo, polno moke. »Peka je ljubezen, ki jo deliš. In kadar spečeš kruh, spečeš tudi toplino za nekoga drugega.«
Toda Marijina dobrota ni bila namenjena le tistim, ki so imeli veliko. Vedela je, da v vasi živi družina, ki jo je življenje bolj žugalo kot božalo. Revščina je pri njih sedela za mizo in tako pogosto niso imeli niti za kos kruha.
Marija ob tem ni ostala ravnodušna. Vsako jutro je spekla nekaj več – dišeč hlebec kruha, sladek zavitek, nekaj piškotov. Nato je vse skupaj dala v košaro in se tiho odpravila proti njihovi hiši.
»Tukaj imate,« je nežno rekla, ko je stala pred njihovimi vrati. »Nekaj za danes, da bodo želodčki polni in srce malo manj težko.«
Sprva so jih sramežljivo sprejemali, a z vsakim novim dnevom je bil njen prihod bolj pričakovan in dobrodošel. Otroci so jo kmalu pričakali že pred vrati, veseli, kot da bi prišlo pravo pravljično bitje. »Teta Marija, kaj ste nam danes prinesli?« so kričali in skakali okoli nje.
»Poglejte, tole je za vas,« se je zasmejala in jim v roke potisnila sveže pečeno štručko ali sladek piškot. »Ker si vsak otrok zasluži malo sladkosti v življenju.«
Nikoli ni sprejela plačila, nikoli zahtevala priznanja. Verjela je, da je njeno poslanstvo preprosto deliti, kar zna in ima.
»Veš,« mi je zaupala nekoč, ko sva skupaj mesili testo, »včasih en hlebec kruha pomeni več kot sto lepih besed. In če lahko s svojim kruhom vsaj enemu otroku narišem nasmeh, potem je moj trud poplačan.«
Marija Zabav je bila več kot krstna botra. Bila je poosebljena toplina, vztrajna varuhinja spregledanih in nežna učiteljica ljubezni, ki se izraža v najbolj preprostih oblikah – v vonju sveže pečenega kruha in v nasmehu lačnega otroka.
Zala Krupljan
Slovenščina 
Italiano 
Magyar