Ljudje so v šali radi rekli: »Vidve sta kot rit in srajca!« In res sta bili nerazdružljivi.
Skupaj sta hodili v šolo, na sprehode, po nakupih, na koncerte in predstave. Znali sta se nasmejati do solz, v težkih trenutkih pa trdno podpreti druga drugo. Njuno prijateljstvo je bilo stkano iz spoštovanja, zaupanja in globoke ljubezni.
Ker sta obe oboževali potovanja, sta neko pomlad pred dobrimi tridesetimi leti skupaj odpotovali v avstrijski Gradec na znamenito razstavo cvetlic. Sonce je prijetno grelo, cvetoča polja so se bohotila v vseh odtenkih mavrice, skulpture iz cvetja pa so se nežno pozibavale v vetru. Hodili sta počasi, občudujoče, vsaka s svojim fotoaparatom v roki, ko sta pod velikim paviljonom, obdanim z morjem tulipanov, zaslišali jok.
»Si slišala to?« je vprašala Vesna, ko je obstala na mestu.
»Ja … Nekdo joka. Poglej tja!« je Lidija pokazala proti robu paviljona.
Pod stebričkom je stala deklica, stara približno šest let, majhna in prestrašena. Jokala je tako močno, da je vsa trepetala. Ljudje so hodili mimo, nemočni zaradi njenega obupa.
Vedno praktična Lidija je hitro odprla svoj nahrbtnik. »Mogoče bi ji pomagali piškoti,« je rekla in iz žepa potegnila paket maslenih piškotov. Previdno je stopila k deklici in ji ponudila enega: »Glej, piškotek … Samo za tebe. Nič hudega ti ne bo.«
Deklica je nezaupljivo pogledala, a solze so ji tekle manj silovito. Ko je z majhno roko segla po piškotu, je hlipanje skoraj povsem ponehalo.
»Kako ti je ime, srčica?« je tiho vprašala Vesna, medtem ko je deklica žvečila.
»Lena,« je zašepetala.
»Si se izgubila?« je nežno nadaljevala Lidija.
Deklica je pokimala in tiho dodala: »Iščem mamico in atija.«
Ker pri sebi ni imela telefona in ni poznala številke svojih staršev, sta Lidija in Vesna sklenili, da jo vzameta s sabo med hojo po parku, dokler ne najdejo njenih staršev. In res, med občudovanjem razstave je deklica nenadoma zaklicala: »Mamiii!«
Iz množice sta pritekla zaskrbljena starša, solzna od olajšanja. Mati je deklico objela, oče pa je iz žepa hitro potegnil denarnico in jima skoraj vsilil nekaj bankovcev.
»Ne, hvala, res ni treba,« je odločno rekla Vesna.
»To je bilo res najmanj, kar sva lahko storili,« je z nasmehom dodala Lidija.
Starša sta ju nato v znak hvaležnosti toplo povabila: »Vsaj na kavo pridita z nama, prosim. Najino zahvalo vzemita kot prijateljsko gesto.«
Tako sta Lidija in Vesna tisti dan poleg nepozabne razstave v srcih shranili še nekaj drugega; dokaz, da sta skupaj vedno zmogli najti pravo pot. Tako kot rit in srajca – nerazdružljivi v vsem, tudi v dobroti.
Zala Krupljan, 4. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar