5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Francka je imela ogromno albumov, ki mi jih je, ko sem bila še mala deklica, pogosto kazala. Takrat nisem prav dobro razumela, zakaj. Skoraj vse fotografije so bile črno-bele, nekatere pa že nekoliko porumenele. Njihovi robovi so bili obrabljeni, papir pa je nosil sledi desetletij. 

»Poglej, to je pa …« je začela pripovedovati. In potem je sledila zgodba. O ljudeh, ki jih nisem poznala. O njenem otroštvu, o sorodnikih, praznikih, obiskih in posebnih dnevih. Rada sem poslušala njene pripovedi, saj mi je preko njih predajala našo družinsko zgodbo.

Mama Francka in ata Jože sta vzgojila šest otrok. V njihovem domu se je prepletalo veliko zgodb, dela, skrbi, smeha, praznikov in vsakdanjih trenutkov. In prav ti stari albumi, ki jih hranimo še danes, so ena najlepših vezi s časom, ki je že zdavnaj minil. Med pregledovanjem fotografij velikokrat pomislim, da so te nekoč nastajale povsem drugače kot danes.

Danes fotografiramo skoraj vse; vsak obrok, izlet, kavo, cvetlico in nasmeh. Fotografije nastajajo v trenutku in posnamemo jih na stotine, včasih pa ni bilo tako. Fotografija je bila takrat nekaj posebnega in ni nastala mimogrede. Na pomemben dogodek so morda posneli dve ali tri fotografije, potem pa so upali, da bo fotografu uspelo vse razviti. 

Človek pripada ljudem, katerih zgodbe nosi v sebi, čeprav se je rodil mnogo let pozneje. Mama me je učila, da družina niso samo ljudje, ki jih vidimo danes, ampak je tudi vse tisto, kar je bilo pred nami. Dediščina niso samo stare hiše, predmeti in fotografije, ampak tudi zgodbe, ki jih pripovedujemo naprej.

Zato še danes hranimo te albume, saj so naš pravi družinski zaklad. Upam, da jih bom lahko nekoč pokazala tudi svojim vnukom in jim ob tem povedala: »To je bila tvoja praprababica Francka. To je bil tvoj prapradedek Jože.«

Tako bodo nekoč tudi oni razumeli, da to niso le črno-bele fotografije, ampak da so te del naših korenin. Naše preteklosti ne smemo pozabiti, ampak jo moramo deliti naprej. Mama Francka mi je to pokazala zgolj s tem, da je sedla k meni, odprla album in začela pripovedovati.

Danes razumem. Vsakič, ko mi je pokazala fotografijo, mi je predstavila košček naše družine. In vsakič, ko danes odprem njen stari album, čutim hvaležnost. Fotografije lahko zbledijo, papir porumeni, ljudje odidejo, toda zgodba, ki jo povemo naprej, lahko živi še dolgo. To je naša dediščina.

Maja Grošelj, 12. 8. 2026