Dež, ki je dolgo vztrajal, je napolnil struge rek in potokov, voda je prestopila bregove, poplave pa so v številne domove prinesle strah, nemoč in veliko škodo. V nekaj urah je bilo uničeno marsikaj, kar so ljudje včasih gradili več let.
V takih razmerah človek ne razmišlja veliko. Ko vidi, da je nekdo v stiski, mu ponudi pomoč.
»Človeku seveda ponudiš pomoč,« pripoveduje moja sogovornica. »Ljudje je sprva niso sprejeli. Verjetno v tistem trenutku niti niso vedeli, kaj bi. Ko so prišli malo k sebi, pa so sami vprašali, če ponujena pomoč še velja.« Seveda je.
V Mostah, kjer so bile posledice poplav precej hude, so pomagali približno teden dni. Pospravljali so, odvažali smeti, odstranjevali posledice, ki sta jih za seboj pustila voda in blato, pomagali pri sanaciji uničenega ter naredili vse, kar je bilo potrebno, da bi se življenje lahko počasi vrnilo v normalne tirnice.
Ni šlo za eno samo veliko dejanje, ampak za veliko majhnih opravil. Za roke, ki so prijele za delo. Za čas, ki so ga namenili drugim. Šlo je za pomoč brez pričakovanja, da bi dobili nekaj v zameno zanjo. Takrat nihče ni razmišljal o tem, da bi bilo treba pomoč vrniti.
Nato je minilo približno pol leta. Življenje je teklo naprej, toda za mojo sogovornico je bilo to obdobje čustveno težko. Umrl ji je oče. Ostala je bolečina, ki je ne more zaceliti nobena beseda.
Dvakrat na teden je hodila na pokopališče s svežimi rožami, saj je želela, da bi bil očetov grob urejen. Vendar to ni majhen strošek. Če bi morala šopek kupiti vsakič znova, bi jo to precej stalo.
In potem se je zgodilo nekaj, kar je ni pustilo ravnodušne. Ljudje iz hiše, v kateri je pred nekaj meseci pomagala po poplavah, so se ponudili, da ji priskočijo na pomoč. Tega jih ni prosila. Ni jim povedala, da potrebuje rože.
Kot bi čutili, da jih zdaj potrebuje ona, so ji dvakrat na teden nosili sveže cvetje za na očetov grob. Brez velikih besed. Preprosto so ji priskočili na pomoč.
Morda so se spomnili njenih rok, ki so jim po poplavah pomagale čistiti dom. Morda so se spomnili na njen čas in pripravljenost, da pride, ko so jo potrebovali. Morda niti niso razmišljali o tem, ampak so samo videli človeka, ki potrebuje pomoč, in naredili to, kar so nekoč drugi storili zanje. In prav v tem je lepota medsebojne pomoči.
Včasih pride v obliki lopate in samokolnice, ko je treba po poplavi odstraniti blato. Drugič pride v obliki šopka svežega cvetja, ki ga nekdo prinese do tvojih vrat, ker ve, da ga boš potreboval. Takšna pomoč ima posebno vrednost.
Včasih človek ne potrebuje drugega kot občutek, da ga nekdo vidi in da opazi njegovo stisko, še preden jo zna izraziti.
Moja sogovornica je pomagala, ko so bili oni v težavah. Ko je življenje čez nekaj mesecev njo postavilo pred težko preizkušnjo, so ji pomagali oni. Dobro se je vrnilo z dobrim.
Včasih nekomu pomagaš z eno samo besedo, drugič z nekaj urami dela, včasih pa tako, da pomagaš sanirati posledice naravne katastrofe. In včasih se vse to vrne v obliki dveh majhnih šopkov svežega cvetja na teden.
Cvetje, ki zanjo ni bilo samo to, ampak sporočilo, da v tem, kar preživlja, ni sama. Morda je največ, kar lahko dobi človek, ko gre skozi težko obdobje, občutek, da nekdo misli nanj in vidi njegovo bolečino.
Iz zgodbe o poplavah v Mostah se je tako razvila še ena. Postala je zgodba o ljudeh, ki so znali stopiti skupaj.
Maja Grošelj, 11. 8. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)