Ko sem zapuščala avto, sem se spomnila, da s sabo nimam dežnika. Ob pogledu na nebo me je namreč prešinilo, da bi lahko kmalu pričelo deževati. »Ah ne, saj ne bo nič,« sem si rekla in odhitela naprej.
Do mesta snidenja sem imela še kar nekaj minut hoje. Ko sem bila od cilja oddaljena le še nekaj sto metrov in sem stala pred rdečo lučjo na semaforju, je pričelo nenadoma močno deževati. »O ne, pa ravno zdaj!« sem rekla na glas. Čez nekaj minut sem opazila žensko, ki je stala ob meni in me gledala izpod svojega dežnika.
Sprva sem mislila, da me čudno gleda, toda njene besede so me presenetile: »Lahko pristopite za hip pod moj dežnik, da ne boste čisto mokri.« Ni mi bilo treba dvakrat reči in pospremila me je do stavbe, kjer sem bila zmenjena. Nato so se najine poti razšle in zahvalila sem se ji za prisrčno gesto.
Sestanek je dobro potekal in vmes sem pozabila na nevihto, ki je divjala zunaj. Po zaključku sestanka sem se zopet znašla zunaj in spet me je prešinila misel, da sem brez dežnika. Mudilo se mi je naprej, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem na glavo poveznila svoj dolg plašč, s čimer sem za silo ohranila suho glavo in deloma zgornji del telesa.
Po ulicah sem se potikala kot kakšen duhec, pri čemer sem se sama sebi zdela smešna pojava, ko je naenkrat iz trgovine Mercator prišel moški z malico v eni roki in z dežnikom v drugi.
Nekaj sekund sva hodila skoraj vštric, nato pa je rekel: »Pridi pod moj dežnik. Skupaj greva lahko vsaj do podjetja, kjer delam.«
»To je resnično prijazno od vas,« sem bila presenečena, ko sem bila že drugič tistega dne deležna lepe geste. In to celo v mestu, za katerega pravijo, da se vsak drži bolj zase.
»To, da pomagaš nekomu, ki se sredi naliva znajde brez dežnika, medtem ko ga sam imaš, je pa ja povsem človeško,« mi je rekel.
Ko sva prispela do stavbe, kjer je moški zaposlen, mi je ponudil, da mi lahko dežnik posodi do mesta, kjer sem parkirala avto, potem pa naj bi mu ga vrnila. »Na srečo imam avto precej blizu, zato to ni potrebno,« sem mu odvrnila, se zahvalila in mu zaželela lep dan.
Gospod mi ga je vsekakor polepšal in prav tako gospa, ki sem jo srečala pred tem pri semaforju. To sta dva človeka, ki se tistega dne nista obrnila stran, temveč sta me povabila pod svoj dežnik in me pospremila, da nisem bila povsem premočena.
Njuni dejanji sta me navdali s prijetnim občutkom, da še obstajajo dobri ljudje, ki se ne obrnejo stran, ko vidijo, da je nekoga doletela nevšečnost. Dobra dejanja se premalokrat znajdejo na prvih straneh medijev in na socialnih omrežjih, zato se lahko hitro ujamemo v negativnost. Svet pa vendarle ni tako črn, saj je v resničnem življenju in na vsakdanjih poteh mogoče srečati veliko dobrih ljudi.
Mateja Sekavčnik, 31. 7. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)