Ob pogledu na to staro črno-belo fotografijo se za trenutek ustavim. Ta prikazuje gradnjo hiše in svet, ki je bil tako drugačen od današnjega. Mene takrat še ni bilo. Od nastanka te fotografije je minilo že več kot šestdeset let, pa vendar imam občutek, da me slednja na nek način pripelje domov.
Na fotografiji je moja mami, ko je bila še majhna deklica. Stoji ob hiši, ko je ta šele dobivala svojo pravo podobo. Vidim starega ata, ki je bil v tistih časih priznan mizar, in nekaj drugih članov družine. Spomnim se zgodbic o gradnji naše hiše, ki sta jih mama in ata rada pripovedovala. Pri tem so jima pomagali tudi sosedje. Vsak je naredil, kar je znal in zmogel. Nekdo je znal zidati, drugi oblikovati les, tretji je prijel za orodje, mama pa je vedno poskrbela za pojedino.
Takrat se ljudje niso spraševali »Kaj bom imel od tega?«, ampak »Kako lahko pomagam?« Mislim, da je bil prav to čar njihovega časa. Takrat so si ljudje znali pomagati. Za dober namen so znali stopiti skupaj.
Moja stara starša, ata in mama, sta sama gradila svojo družinsko hišo. Ata je bil mizar. Njegove roke so znale iz kosa lesa ustvariti lepe in trajne predmete. Mama je bila gospodinja, zato je skrbela za dom in družino. Imela sta šest otrok. Danes si ne predstavljam, kakšen direndaj je moral biti okrog hiše. Šest različnih značajev, šest nadobudnežev, ki so tekali po dvorišču in s svojimi glasovi napolnili hišo.
Hiša seveda ni bila zgrajena čez noč. Gradnja je trajala kar nekaj časa. Vsak tram, žebelj in kos lesa je nosil sled človeških rok; ata in mame, sorodnikov, prijateljev in sosedov.
Takrat ljudje niso živeli tako kot danes. Ni bilo vsega na dosegu roke. Ni bilo toliko strojev, pripomočkov in udobja. Za opravljanje marsikaterega dela so potrebovali veliko več časa, potrpežljivosti in fizične moči kot danes, zato je bila pomoč drugega človeka neprecenljiva.
Če je sosed potreboval pomoč, so mu priskočili na pomoč. Če je družina gradila hišo, so vsi poprijeli za delo. In ko je bilo delo končano, rezultat ni bila le zgrajena hiša, ampak povezanost med njimi.
Danes živim v tej hiši, ki sta jo zgradila ata in mama. V hiši, kjer je bilo včasih slišati smeh šestih otrok. V hiši, v katero so svoj trud vložili tudi drugi člani družine in sosedje.
Včasih se zazrem v kakšen star kos pohištva iz tistega časa in pomislim na to, da se danes morda ne zavedamo dovolj, kako dragocena je medsebojna pomoč. Ljudje so včasih imeli manj, a so pogosto drug drugemu dali več. Imeli so manj materialnih stvari, ampak več časa. Imeli so manj udobja, a so bili bolj pripravljeni pomagati.
Ta fotografija mi je dragocena. Na njej ne vidim samo gradnje hiše, ampak tudi povezanost med člani družine, na katero včasih kar pozabim.
Naša družinska hiša je spomin in dediščina povezanosti in medsebojne pomoči naših prednikov.
Čutim odgovornost, da ohranjam spomine. Dom niso samo zidovi. Dom so ljudje, ki so ga gradili in ki so si pri tem pomagali. Dom ti da občutek pripadnosti.
Moja ata in mama sta pred več kot šestdesetimi leti postavila temelje naše hiše, toda ob tem sta v resnici postavila še nekaj veliko pomembnejšega – temelje naše družine.
In morda je prav to najpomembnejši smisel pripadnosti. Da vemo, od kod prihajamo, da cenimo roke, ki so nam nekoč pomagale, in da njihove spomine ohranjamo žive. Ostali so spomini mojih prednikov, njihova ljubezen in povezanost. Teh čas ne more izbrisati.
Maja Grošelj, 11. 8. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)