Sprejeti so bili ukrepi za njeno zajezitev, zato smo bili primorani večino časa preživeti doma. Ni bilo enostavno. Za nikogar. Sploh pa ne za mladino, ki je morala ostati v domačih hišah. Druženje se je preselilo na internet. Telefoni so postali naši najboljši prijatelji oz. sredstvo za ohranjanje stikov s prijatelji. Eni bolj drugi manj smo se bali za svoje zdravje in za zdravje naših bližnjih. Svet, ki smo ga poznali še nedolgo nazaj, se je čez noč spremenil. Mrzlično smo spremljali novice, kaj lahko počnemo in česa ne. Na žalost je stres postal naš vsakdanji spremljevalec. Prišlo je celo tako daleč, da smo se lahko gibali le v svojih domačih občinah.
Hči je torej lahko svoj 17. rojstni dan praznovala le z nami, domačimi. Brez prijateljev, brez zabave. Tistega dne sta moja mami in brat odšla na sprehod na bližnji hrib. Ko sta se vračala, sta med drevesi zagledala malega jokajočega mucka, katerega je očitno nekdo zapustil tam. Imel je vnete oči in bil je popolnoma podhranjen. Mami je takoj prešinilo, da je njena vnukinja že velikokrat izrazila željo, da bi imela hišnega ljubljenčka. Mucek se jima je približal in glasno jokal. Odnesla sta ga v dolino, saj se jima je zasmilil s svojim glasnim mijavkanjem. Odločila sta se, da ga bosta vzela s seboj domov.
Kakšno veselje je to bilo. Takoj smo pripravili odejice in posodice ter poiskali volno in žogice, da bi se igrali z njim. Mucek je bil seveda prestrašen, žejen in lačen, toda hitro se nas je navadil. Kasneje se, tudi če smo bili zunaj, ni nikoli odmaknil od nas.
To je bilo daleč najlepše darilo, kar jih je hči dobila za rojstni dan. V naslednjih dneh smo seveda kupili vse, kar je bilo potrebno, da se je mucek kar najbolje počutil. Kmalu smo ga odpeljali k veterinarju. Bila je samička. Poimenovali smo jo Kimi in jo sterilizirali. Postala je naš družinski član. Zdravje se ji je hitro izboljšalo, postajala je vedno bolj živahna.
Za Kimi bi bilo lahko usodno to, da je bila sama v gozdu, kjer so nanjo prežale druge živali, lahko pa bi od lakote tudi poginila. K sreči je bila pravočasno najdena.
Sedaj je na varnem in na toplem ter kar je najpomembnejše – je zelo ljubljena. Že kar nekaj let nam lepša dneve s svojo prijaznostjo in nagajivostjo. Pomirjujoče prede v naročju vsakega izmed nas in nam pričara nasmeh na obraz. V naš dom je prinesla veliko veselja in ljubezni. Hvaležni smo zanjo in upamo, da bo še dolgo ostala z nami.
Maja Grošelj, 22. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar