Drobna ženica z rjavimi očmi in z nasmehom, ki je dišal po oljkah, figah in sveže pečeni ribi.
»Morje ni le voda,« je rada rekla, medtem ko je sedela pred svojo kamnito hišo, kjer je sušila oprano perilo in se pogovarjala s sosedi. »Morje je življenje. In življenje je treba deliti.«
Odraščala je z morjem. Bila je domača z vsakim vetričem, z vonjem ribiških mrež, z oglašanjem galebov. Ni potrebovala razkošja. Imela je svoj dom – preprosto hiško v središču mesta, ki jo je sčasoma prenovila in v njej uredila apartma, ki ga je oddajala turistom. Ta ji je vsaj v času sezone omogočal preživetje, pozimi pa je delala v bližnji gostilni. Čas je bil skromen, življenje ni bilo vedno lahko, a ona je ostajala mehka, širokosrčna in topla kot avgustovsko sonce nad Izolo.
A še posebej čudovita je bila njena tradicija – tista, za katero mnogi niso vedeli, dokler je niso doživeli. Vsako leto takoj po največji gneči, ko so turisti počasi zapuščali obalo, je vrata svojega apartmaja odprla za družine, ki si niso mogle privoščiti dopusta.
»Morje pripada vsem,« je rekla nekoč, ko sem jo vprašala, zakaj to počne. »Vsak otrok mora vsaj enkrat pasti v vodo in se naučiti, kako slana je. Vsaka mama si zasluži, da zjutraj ob kavi gleda sonce, ki vzhaja izza ribiških bark. In vsak oče, da si sezuje čevlje in stopi v pesek, čeprav mu vsakdan to redko dovoli.«
Radojka ni podarila le strehe nad glavo. Kuhala je, pripravljala zajtrke; pečene sardelice, sveže paradižnike s tržnice ter kruh z olivnim oljem in baziliko. Kosila so dišala po otroštvu. In po hvaležnosti.
»Veste,« je rekla nekega septembrskega večera, ko smo se z družino poslovili od nje po še enem nepozabnem dopustu, »meni se je vse to že vrnilo. Vsak objem, vsak otroški nasmeh, vsak ‘hvala’ je več, kot sem kdajkoli pričakovala.«
Pred nekaj leti je gospa Radojka tiho odšla onkraj mavrice. A še vedno marsikdo, ki se sprehaja po Izoli, pogleda proti njeni hiši in se nasmehne. Mi, ki smo imeli srečo, da smo jo poznali, pa si vsako leto, ko začne pojenjati moč sonca, privoščimo trenutek tišine in se je spomnimo.
In nekje v vetru, ki se zvečer spusti z morja, še vedno šepeta: »Morje je dom. In dom je tam, kjer je srce odprto.«
Zala Krupljan, 6. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar