»Moji starši so bili od tod. Čeprav sem živel drugje, je to okolje, kakršnokoli že je, ostalo v meni,« pravi. V desetih letih, odkar tukaj živi in ustvarja, je vas bogatejša za čudovite zgodbe povezovanja, dediščine in spoštovanja prednikov.
Vas je bila vedno nekako na robu, saj se nahaja med občinama Sežana in Komen. »Izgleda, da to pusti sled v genih vasi,« pravi Dušan. Številni zidovi so bili podrti, volja ljudi pa je bila na dnu, zato so se mnogi izseljevali od tod.
Dušan je vse življenje deloval na področju turizmu in se ukvarjal z razvojem. S kakršnimkoli, kadarkoli, kjerkoli, karkoli. »Nekaj tega ostane v tebi. Če si rojen za razvoj, lahko kjerkoli najdeš priložnosti zanj.« Tako je tudi v vasi, bogati z materialno in duhovno dediščino, začel iskati ideje za projekte, s katerimi bi dvigoval duha ljudi.
Sprva so se lotili majhnih projektov, kot je zasaditev rož. »Ljudi moraš najprej prepričati z majhnimi stvarmi, da se prehitro ne ustrašijo.« Ko se je cvetje razcvetelo, je komisija iz Sežane Kosoveljam dodelila prvo nagrado. Le kdo ne bi bil ponosen na to?
Ko so razmišljali, kaj storiti s prejeto finančno nagrado, je Dušan predlagal, da bi na vsako hišo dali emblem z imenom stare domačije. »To se je ljudem zdelo fino, zato so sprejeli predlog.« Skupaj so se odločili, kakšen bo videz plošč. Za projekt je vsak prispeval še kakšen evro. Danes je na vseh starih domačijah tak napis.
Kaj je sledilo? Dušan je predlagal, da bi za vse domačine, ki so bili zelo pomembni za okolje, izdelal spominske plošče. »Da se ne pozabi,« kratko in jedrnato razloži. »To v ljudeh vzbuja zavest, da je tukaj živelo nekaj ljudi, ki so mnogo dali temu prostoru.« Našli so približno deset posameznikov, ki so pustili sledi; ne le v vasi, ampak tudi širom po svetu. Njihovi dosežki so na tak način zapisani v večnost.
Srečko Šušteršič (1924–1994) je bil misijonar v Boliviji. Ko so ga pri 18 letih želeli poslati v vojsko, je namesto tega raje vstopil v samostan, dokončal srednjo šolo in fakulteto, po posvetitvi pa je takoj odšel v Bolivijo, kjer je živel 40 let. Ker je bil po poklicu zidar, je tam gradil internate, bolnice, cerkve, obenem pa je organiziral gradnjo zadrug, hranilnic, bank … V Boliviji so o njem izdali celo dve knjigi. Bolivijska vlada mu je podelila zlato medaljo za zasluge za narod. Nihče ni vedel, da ta medalja sploh še obstaja. A ko so v vasi začeli raziskovati to zgodbo, je prišla njegova nečakinja in pokazala darilo, ki ji ga je stric iz Bolivije prinesel ob njeni poroki. Šlo je za to medaljo, za katero do tedaj ni vedela, kaj pomeni. Sedaj jo hranijo v njegovi rojstni hiši v Kosoveljah. Ko so si prizadevali izvedeti več o njegovem življenju, so prišli celo do slikarke Ejti Štih, ki že štirideset let živi v Boliviji. Ona je veliko pripomogla k temu, da so odkrili toliko podatkov in zgodb o Srečku. Prišla je na otvoritev postavitve spominske plošče, v sklopu katere so v vasi organizirali dogodek s programom, pogostitvijo in predstavitvijo njegovega življenja.
Inženir Jordan Zahar je projektiral hidrokrilca PT 150, najhitrejšo ladjo v tistem času, zaradi česar je bil leta 1986 vpisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Je dobitnik oskarja za ladjedelništvo.
Tudi Karel Jurca (1875–1918) in njegov sin Leopold Jurca (1905–1988) sta dobila svojo spominsko ploščo. Karel je načrtoval in urejal parke. Kot sanitetni desetnik je bil udeleženec balkanske vzhodne in soške fronte, kjer je napisal Vojni dnevnik desetnika. »Gre za krasen dnevnik, v katerem je opisano, kako je potekala prva svetovna vojna. Res zanimivo,« komentira Dušan.
Njegov sin Leopold je bil župnik v Trvižu v Istri, član svečenikov sv. Pavla, kasneje pa tudi župnik, prošt, dekan in prvi ravnatelj semenišča v Pazinu, generalni vikar koprske škofije, stolni župnik, dekan v Kopru ter član mednarodne komisije za razmejitev v Istri med Italijo in Jugoslavijo. Bil je dobitnik državnega odlikovanja za zasluge za narod. Poleg tega je v Istri v času fašizma napisal knjigo Moja leta. Ko se je Leopold kot Slovenec nahajal sredi Istre, ki je bila v tistem času pod močnim vplivom fašizma, je skrivoma propagiral prodajo slovenskih knjig Mohorjeve družbe. Sredi Istre! Komu je lahko prodajal tam? Ne Hrvatom, ampak Slovencem.
Jožef Lavrenčič (1879–1966) in njegov sin Stano Lavrenčič (roj. 1925) sta imela mizarsko delavnico pr’ Tilhovih. Jožef je bil cenjen mizarski mojster in priljubljen ljudski godec. »Igral je na veliko. Tri pesmi je znal. Tri pesmi je lahko igral celo popoldne in vsi so bili zadovoljni,« razloži Dušan in se nasmeji. Med vojno je na fronti igral tudi oficirjem, kar ga je reševalo pred tem, da bi ga poslali v prve vrste.
Njegov sin Stano je bil učenec Slavka Avsenika, zato je Ansambel Slavka Avsenika na vrhuncu njihove slave nastopil v Dutovljah. Stanko je ustanovil in vodil tovarno pohištva Krasoprema Dutovlje, vodil je Občino Sežana ter na kraškem vodovodu zastavil in vodil projekt vodooskrbe Krasa iz podzemnih vodnih tokov. Takrat je na Krasu vladalo izjemno pomanjkanje vode. Stano se spomni, da je v otroških letih v kleti domače hiše včasih skozi razpoko v zemlji slišal, da nekje v globinah kaplja voda. V podzemlju Krasa je voda, je trdil, čemur so se takrat vsi posmehovali. Trdili so, da je matast, da se mu blede. Kako bo pod zemljo iskal vodo, če je še na površju ni! A Stane je vztrajal in izkopal vrtino za vrtino. »Pod kraškim površjem je voda!« je bil prepričan. Prav on je zaslužen za to, da imajo ljudje na Krasu danes vodo.
Kovaški mojster Albin Zlobec (1939–1985) je imel kovačijo, znano širom po Krasu. »Marička, tukaj na Krasu je bil prava ž’vina. Vsi so hodili k njemu!« pripomni Dušan, ko se zagleda v tablo in razlaga, kje so nekoč stale murve, kje so privezovali konje …
Ob postavitvi vsake plošče v vasi organizirajo dogodek z izbranim programom in kulinariko. Takrat podrobneje predstavijo osebo, kateri v čast je bila postavljena plošča, njeno delovanje in zgodovinske predmete, poleg tega pa med seboj podelijo spomine in se poveselijo kot ponosni vaščani. »Škoda bi bila, če bi se to izgubilo, če ljudje vsega tega ne bi vedeli,« poudari Dušan, ki še najprej raziskuje vaške zgodbe.
A to še niso vse dejavnosti, namenjene ohranjanju dediščine te male kraške vasi. Ker se je vaščan Silvo Križman ljubiteljsko ukvarjal z zbiranjem starih orodij, predvsem orodij različnih obrtnikov, kmetov in tudi vojaških predmetov, so ga spodbudili, da je zasnoval vaški muzej, ki ga dostikrat obiščejo tudi otroci z bližnjih šol. »Za nas so ti predmeti precej vsakodnevni, zato jih prepoznamo, marsikdo pa jih ne več.«
Dušan se je vključil v društvo Suhi zid, kjer je pridobil licenco za grajenje suhih zidov, s katerimi so nadomestili podrte. Poleg tega so v vasi zasnovali prostor za dogodke, ki ga krasi kamnita tabla z napisom Tu smo doma. Cenimo našo dediščino in ustvarjanje. »To je za domačine, da se čuti, da smo to mi, da je to naše,« pravi. Zraven je tudi plošča kmečkemu stanu v čast z napisom: Do 1960 prehransko samozadostni, kmetovali sonaravno, jedli ekološko, pasli 100 glav živine, namolzli 200 litrov mleka, kosili, orali, sejali, želi in mlatili. Se ravnali po zdravi kmečki pameti.
Je kateremu od vaščanov vse to odveč? »Če komu je, potem je tiho,« se nasmeji, a resno doda: »No, mislim, da so vse skupaj res pozitivno sprejeli. Ampak moraš biti vztrajen. Če vztrajaš, pripelješ stvar do konca.«
Zakaj Dušan počne vse to? »Tega ne počnem zase, ampak zato, da okolje kolikor toliko živi. Je pa res, da se vsega tega lotevam z užitkom. Predvsem mi gode to, da je nekaj napravljeno. Ne delamo torej samo zato, da se nekaj dela in vidi navzven, ampak je pri tem pomembno, da se stvari napravi do konca. Pomembno je, da se zavest ljudi polni z občutki ponosa in pripadnosti, s tem pa tudi občutek za življenje.«
Na vprašanje, zakaj se mu zdijo naše korenine tako pomembne, odgovori z zgodbo: »Spomnim se študenta iz Amerike. Ko je v Novi Gorici gledal tamkajšnje mladenke, je kar sijal: ,Pa saj to je cel Hollywood. Toliko lepih deklet imate, v Ameriki tega ni!’ Ko sem ga pripeljal domov, v Kosovelje pa se je ustavil že pri vhodu v vas. Prebral je letnico, zapisano na kamen nad glavnim vhodom. ,Saj to so starejše zadeve, kot so stare ZDA!’ je pripomnil. Če imaš zgodovino, imaš v sebi nekaj več. Nisi površinski. Mi kot narod to imamo, zato je to vredno spoštovati in utrjevati.«
Vas Kosovelje je prejela kar nekaj občinskih in državnih nagrad, še pomembneje pa je, da s tovrstnimi akcijami prihaja v zavest ljudi zavedanje o pomenu dediščine.
Poznate njihov projekt obnove kapelice Feldšpital 808? >>
Petra Škarja, 24. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar