Povezovalo nas je nekaj neotipljivega, a močnega – morda želja po ustvarjanju in izražanju ali pa preprosto občutek, da lahko že kot otroci naredimo nekaj dobrega. Vse to nam je omogočila gospa Irena – modra, nežna in iskrena mentorica, ki nam je znala prisluhniti in s svojo vizijo prebuditi najboljše v nas.
Rodila se je ideja. Predstava. Ne samo igra za starše ali za šolske proslave, ampak prava gledališka izkušnja – zgodba, ki je nosila sporočilo. Osrednja tema: gozd in okolje. Narava, ki nas obdaja, nas hrani in pomirja, mi pa jo tako pogosto jemljemo za samoumevno. Želeli smo, da narava spregovori. V igri smo dali glas drevesom, živalim, reki in soncu. Kot otroci smo s preprostim jezikom pripovedovali o zapletenih stvareh. O odgovornosti, o sožitju, o posledicah človeških dejanj.
Nastopali smo v domovih za ostarele, zavodih za ljudi s posebnimi potrebami, ustanovah, kjer bivajo ljudje z motnjami v duševnem in osebnostnem razvoju. Vsak nastop je bil drugačen. A vedno nas je spremljal občutek, da počnemo nekaj velikega. Ne zaradi aplavzov ali pohval, ampak zaradi nekoga, ki se je po dolgem času nasmehnil. Zaradi solze v očesu stare gospe, ki je ob pogledu na drevo, ki izgublja svoje liste, tiho zašepetala: »Tako je bilo tudi z mano.« Zaradi deklice, ki ni govorila, a je po predstavi pritekla k meni in me stisnila, kot da razume vse.
Vsaka vaja, vsak prizor, vsak kostum iz blaga, kartona ali barvnega papirja je bil sestavni del nečesa res velikega. Že takrat smo se učili sodelovanja, poslušanja, empatije. Učili smo se, kako prenesti sporočilo brez besed, kako biti glas tistih, ki ne morejo govoriti – narave in ljudi, ki so pogosto spregledani.
Leta so minila. Naši obrazi so se spremenili, poti so vsakogar od nas zanesle v svoj svet. A tisti del nas – tisti plamen, ki ga je zanetila naša skupna ustvarjalnost, podkrepljena z iskreno predanostjo gospe Irene – ostaja. Odrasli smo v ljudi z vrednotami. V ljudi, ki verjamemo v moč skupnosti, v pomen sočutja, v lepoto narave in odgovornost do nje. V ljudi, ki ne pozabimo, da je sprememba mogoča – tudi če se vse skupaj začne s skupino otrok v telovadnici, ki vadijo, kako biti drevo.
Ko danes pomislim na tisti čas, me preplavi toplina. To je bila predstava, ki je morda trajala le nekaj minut, a je v sebi nosila večnost. V njej so bile predstavljene vse tiste vrednote, ki jih danes nosimo kot odrasli. In ko pogledam okoli sebe, vidim, da smo iz tistih otroških korenin zrasli v ljudi, ki kljub vsemu, kar svet prinese, ostajamo zvesti tistemu, kar smo takrat čutili: da ni treba biti velik, da narediš nekaj velikega.
Zala Krupljan, 4. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar