A za vse nas je bila predvsem tista gospa, ki je znala v srcu nositi poštenost. Vedra, odločna, močna. In vedno, ampak res vedno na strani pravice.
Zaposlena je bila v lokalni zadrugi, v skladišču, kjer so prevzemali in oddajali kmetijske pridelke ter delili material za kmetovalce. Delo je bilo fizično naporno, a Jende to ni motilo. »Delo ni sramota, sramota je lagati,« je znala reči, ko se je kdo pritoževal, da si zasluži boljšo pisarno.
Nekega dne pa se je zgodilo nekaj, kar bi marsikoga zlomilo. Med jutranjo malico je opazila, da sodelavec, gospod Ciril, ki je bil sicer znan po svojih sladkih besedah in vedno preveč dišečih oblekah, pogosto sam zahaja v zadnje skladišče. Nekaj ji ni dalo miru. Nekega dne ga je tiho pospremila s pogledom in ko se je vračal s sumljivo napolnjenim nahrbtnikom, mu je v mirnem, a odločnem tonu rekla: »Ciril, poslušaj. Če misliš, da tega nihče ne opazi, se motiš. Nočem ti škodovati, ampak nehaj s tem, preden bo prepozno. Ni prav. Dobro veš, da ni.« Ciril je v zadregi zamrmral: »Eh, Jenda, to ni nič takega. Saj vsi malo vzamejo.«
Ona pa je ostala tiho in ga je le pogledala. Pogled, ki je povedal več kot tisoč besed. Tisti trenutek mu je dala priložnost, da se ustavi. In se ni.
Zato je šla do šefa, gospoda Krajnca.
»Gospod Krajnc, ne želim obtoževati kar tako, a nekaj mi ne da miru. Morda bi bilo dobro pogledati inventar za zadnje skladišče,« je rekla odločno, a zadržano.
Šef jo je rahlo nezaupljivo pogledal. »Jenda, ti si tukaj že dvajset let. Če ti nekaj ne diši, bom pogledal. Ampak upam, da ne gre za natolcevanje.«
Čez nekaj dni je prišel nepričakovani obisk – notranja kontrola iz centrale. Jenda je vedela, da so resno vzeli opozorilo. Po dnevu preverjanj so se stvari začele hitro odvijati. Ciril je bil ujet pri poskusu odtujitve materiala iz skladišča. V beležki, ki jo je imel v omarici, so našli zapise preteklih prevzemov, ki niso bili nikoli zabeleženi v uradnih dokumentih.
Ko je bil Ciril soočen s tem, je najprej zanikal, nato pa je zlomljeno priznal: »Mislil sem, da bo ostalo neopaženo. Saj ni veliko … Saj vsi kaj vzamejo …«
Jenda je ostala tiho, dokler ni odšel. Takrat pa se je obrnila k šefu in rekla: »Ne vsi. Nekateri gredo vsak dan domov čistih rok. In mirne vesti.«
Nekaj časa po razkritju je v podjetju vladala napetost. A ljudje so Jendo spoštovali še bolj kot prej. Ni se bala spregovoriti. Bila je obraz tiste poštenosti, ki je včasih neudobna, je pa nujna.
»Raje sem za en dan osovražena, kot za vedno del molčeče večine,« je nekoč rekla moji babici ob kavi. In tega se spomnim, kot bi bilo včeraj.
Jenda ni nikoli iskala pozornosti, a s svojo držo jo je vedno dobila. Bila je ženska na mestu – pokončna, poštena in neupogljiva. Takšnih ljudi danes primanjkuje. A njena zgodba živi naprej. Med nami. V družini. V spominih. In v meni.
P. S.: Upam, da sedaj skupaj z babico v nebesih srebata kavo in se še naprej vsaka na svoj način borita za poštenost.
Zala Krupljan, 10. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar