Bila je že tema, ko sta starša zaključila na govorilnih urah in pohiteli so v center, kot so se dogovorili. Miša je bila namreč navdušena nad trgovinico, ki je ponujala najrazličnejše izdelke iz Indije, in bi jo skupaj obiskali, morda bi si izbrala še kake hlače. Čeprav trgovina ni bila tako daleč od dijaškega doma, so ocenili, da bodo z avtom vseeno prej tam, saj je bila odprta le še slabo uro.
Ko so zapeljali v garažno hišo pod Trgovskim centrom City, so srečali drobno postavo, ki je hitela po ozki cesti na prvi nivo parkirišč. Ko so parkirali, jih je drobna postava dohitela. Bila je starejša gospa s kratkimi, svetlo rjavimi lasmi, skozi očala je gledala s svetlimi modrimi očmi. Delovala je zmedeno in v stiski. Ogovorila jih je: »Mi lahko, prosim, kako pomagate? Iščem svoj avto, a ga ne najdem. Moral bi biti tukaj, pa ga ni, mogoče je na drugi strani …« In pogledala je daleč na drugi konec parkirnega prostora, dolgega kakih dvesto metrov.
Družina pogleduje njo in vzdolž garaže, Vesna pravi, da je drugi konec res videti zrcalen temu in se v takih prostorih lahko hitro izgubimo. Gospa je opisala avto, povedala, zakaj je prišla v Maribor, ob kramljanju pa so vsak zase napenjali možgane, kako bi pomagali gospe in potem še vseeno ujeli trgovino; njen avto se lahko hitro najde, lahko pa vzame tudi pol ure ali več, saj ima garaža več nivojev.
Prvi predlaga rešitev Tomaž: »Veste kaj, vidve pojdita v trgovino, midva z gospo se bova pa zapeljala po garažni hiši in našla avto. Kam pridem potem, kje je že trgovina?« Gospa je bila vidno olajšana, Vesna in Miša pa sta se poslovili in jo mahnili čez Trg Leona Štuklja. Na poti sta se pogovarjali, kako fajn je Tomaž, in bili navdušeni nad njegovo iznajdljivostjo, ker bosta tako z gospo zagotovo tudi skrajšala čas iskanja. Nemogoče bi bilo reči gospe, da se jim, žal, zelo mudi in ji ne utegnejo pomagati. Bi pač zamudili trgovino, saj bo ob naslednji priložnosti še vedno tam. Do trgovine sta prišli čisto razneženi in z zadovoljnim nasmeškom na obrazu.
Kmalu se je med policami prikazal tudi Tomaž. Na pričakujoče poglede svojih punc je odgovoril: »Našla sva avto. Peljala sva se nekaj krogov in je bil na istem nivoju, kot smo prej parkirali, le na drugem koncu. Potem sem parkiral kar tam, gospa je medtem stopila do plačilnega avtomata, ki je bil čisto blizu. Zaklenil sem avto in med odhajanjem še pogledal proti njej. Gledala je avtomat in okrog njega, zato sem stopil bliže, če ji pomagam s plačilom. Vstavil sem kartico v režo, gospa je nabrala drobiž, razložil sem ji še, kje gre ven in da pri rampi vstavi to kartico, da se bo rampa dvignila. Ni se mogla nehati zahvaljevati in mi je želela celo plačati za pomoč, kar se mi je zdelo nesprejemljivo; jasno, da si bomo pomagali, a ne? To je pa res bila malenkost zame. Zaželel sem ji lep večer in varno vožnjo domov.«
Vesna Jurjec Žvikart, 8. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar