Tokrat ne razmišlja, kaj delati, kako in kdaj. Tokrat se pogovarja s svojim notranjim JAZ. »Do kdaj bo še možno tako delovati? Do kdaj bo zdržalo telo in psihično ravnotežje? Vsak drugi dan prespim na kavču pri očetu, sem z njim do 16. ure, nato par ur delam v studiu ali na domovih. Mož čaka, vnuki se veselijo vsakega trenutka, ko sem končno doma in lahko pridejo k meni razgrajat. Kako sem hvaležna za te trenutke z njimi …«
Hvaležna je tudi za to, da je »sama svoj šef«, da lahko nudi očetu podporo, ki jo mnogi starostniki nimajo. Hodi po domovih in dela pedikure nemočnim in starejšim. Seveda za plačilo, ker to je njeno delo. Vendar ko mnogokrat stopi v zanemarjene domove, kjer so starejši popolnoma sami, prepuščeni sami sebi in vsem tegobam starosti, se ji zlomi srce.
Ve, da ni prav, da opravi storitev, izda račun, pobere denar in odide. Ve, da je edino pravilno počasi pospravljati svoje stvari in ta čas posvetiti pogovoru. Da je prav poslušati in slišati osebo pred njo.
Marsikdaj v pogovorih izve za kakšno težavo, ki dodatno pesti človeka. Na primer zaprtje, ki je prav nadležna nadloga. Ali je težava podaljšati čas pri stranki in ji narediti masažo debelega črevesa na podplatu? Morda zmasirati limfne točke na podplatih? Ali je težava postriči nohte na roki, če oseba prosi tudi za to? Ni težave, če imaš vnaprej rezerviran čas, da se ne mudi k naslednji stranki. In Ksenija ga ima. Vedno, ker ve, da se bo pri vsaki osebi zadržala več, kot je njen normativ.
Starejše osebe živijo v svojem svetu. V preteklosti ter težkih življenjskih zgodbah in izkušnjah. Svojim domačim so te zgodbe povedali že mnogokrat, zato se njihovi senzorji ob tem pripovedovanju ugasnejo. »Poslušajo« vse, kar so že slišali. Ko pride k starejši osebi nekdo nov, teh zgodb še ni slišal in jim prisluhne. Ksenija prisluhne, čeprav bi bila raje ob vnukih. In kar je zanimivo, starejši, sploh naglušni, svojcev marsikdaj sploh ne slišijo, tudi njim se ugasnejo senzorji. Dobro pa slišijo neznane osebe ali redke goste. No, dejansko jih poslušajo in jim sledijo, zato slišijo. To nam pove, koliko si želijo biti videni in slišani, četudi si morda sami dopovedujejo, da jih vse to tudi – utruja.
Ksenija je bila pri gospe v domu upokojencev, nekdanji ravnateljici zavoda v Kopru. Pogovor je težko stekel. Ksenija ji je postavila par vprašanj, nanje je odgovorila redkobesedno. Povedala ji je, da je introvertirana, ima malo prijateljev, vendar ti so pravi. In z njimi se pogovarja ter druži, novih prijateljstev ne sklepa niti v domu. Kljub vsemu sta našli skupne prijatelje in skupne nedosežene sanje. Kot na primer osvojitev Triglava. Pedikura je trajala mnogo dlje, kot bi sicer, zamudila je celo večerjo. Toplo, hvaležno je pogledala Ksenijo v oči in rekla: »Ne pomnim, da sem toliko povedala o sebi neznani osebi. Še več, ji zaupala toliko osebnih zgodb iz mojega življenja. Res sem zamudila večerjo, res je tudi, da je ta pedikura olajšanje za moje noge, vendar najin pogovor danes je neprecenljiv. Pomeni več kot ta nega stopal.«
Če se ozremo okoli sebe, v bloku, ulici, predmestju, mestu, trgovini … lahko vidimo dosti ljudi, ki si želijo, da bi v njihov svet vstopil sončni žarek: nasmeh, stisk roke, objem, kratek pogovor ali samo poslušanje. Vse, kar potrebujejo, je bližina nekoga, ob komer se počutijo del skupnosti. In vedno obstaja možnost, da nam ta oseba podeli kakšno modrost iz svojega življenja. Kot jo je Kseniji podelila ga. Slavica iz prvega nadstropja: »Starost 97 let, vitalnost in dobro zdravje imam zato, ker sem bila celo življenje na prvem mestu. Pred možem, otroki in drugimi.«
Ksenija Bažon, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar