»Štala bar«, kot šaljivo pravita Stanko in Marica svoji pomožni kuhinji, ni štala, pa tudi bar ne. Resnici na ljubo je v tem delu gospodarskega poslopja nekoč pred leti resnično bil hlev, a tega naključni obiskovalec zlepa ne bi uganil. Čedno urejen prostor je majhen, hkrati pa ravno dovolj velik za štedilnik na trda goriva, mini točilni pult ter mizo s stoli in kotno klopjo. Oba gostitelja s svojo spontano prijaznostjo rada povabita na kakšen kozarček in lepo besedo. In ker lepa beseda lepo besedo najde, je »Štala bar« postal nekakšno stičišče poti za sosede, prijatelje, sorodnike. Da, tudi poštar se rad ustavi.
Tisti četrtek popoldne je ambient prostora napolnjeval živahen klepet štirih možakarjev v zrelih letih. O čem je tekla beseda? Nič posebnega: o drobnih vsakdanjih opravkih, o boleznih in tegobah enega in drugega, o tem, kakšno bo vreme in tako naprej. Nato pa je Gozdni Jože presenetil: »A veste, da je Vojko v bolnici?«
»Kako to?«
»Včeraj zvečer mu je postalo slabo, pa je poklical sestrično. Hvala bogu je uspela hitro priti, nato pa je, glede na resnost situacije, poklicala rešilca.«
»A se ve, kaj mu je?«
»Ja,« pojasni Gozdni Jože, »danes sem se pogovarjal z njim. Leži v mariborski bolnici in čaka na operacijo žolčnih kamnov.«
Družba se zamisli.
Vsi poznamo Vojka. Dober sosed je in prijatelj. Živi nedaleč stran v veliki enonadstropni hiši sam. Lani mu je nazadnje umrla še mati. Ni mu lahko, a pogumno se prebija skozi življenje. Priden je, obdeluje nekaj malega kmetijske zemlje in v hlevu redi govedo. Zdaj pa to – bolezen.
Nihče nič ne reče, a vsi pomislimo: »Kaj bo z Vojkovo živino?«
Še preden kdo izreče vprašanje, dobimo odgovor. Gozdni Jože odločno pove:
»Dokler bo Vojko v bolnici, bom jaz hranil in skrbel za živino!«
Tudi Jožeta poznamo. Čeprav redkokdo omenja njegov pravi priimek. Vzdevek »Gozdni« se ga je prijel zaradi njegove izjemne sposobnosti in spretnosti pri gozdarskih delih. Očitno pa se spozna tudi na delo v hlevu. Njegova pripravljenost za nesebično pomoč prijatelju je odmevala globoko v nas. Nič vzvišenega ni bilo v Jožetovih besedah, nobenih pričakovanj, nobenega ponašanja ali samohvale. Zgolj preprost izraz dobrote same po sebi.
Seveda vemo, da Jožetovo dejanje ni izjemen niti osamljen primer. Mnogo podobnih lahko najdemo v naši deželici na sončni strani Alp, pa tudi širše. In dokler je in bo tako, je zaskrbljenost odveč. Z veseljem in optimizmom lahko zremo v prihodnje dni!
Bojan Rus, 10. 02. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar