Sabina mi pripoveduje: »Na srečo sva imela s takratnim partnerjem še Nissana, ki pa prav tako ni bil več v briljantnem stanju. Prav v tistem času pa so se žal v mojem zasebnem življenju zvrstili tudi drugi boleči dogodki. S partnerjem sva se razhajala, on pa se je z mirno vestjo odpeljal z edinim voznim avtom, ki je bil pri hiši. Ta situacija je razhod, ki je bil že tako težek zame in za mojega triletnega sina, še dodatno poslabšala. Takrat je sin že hodil v vrtec. Bila sem obupana, kako ga bom lahko od zdaj naprej vsako jutro peljala v vrtec, svoj strah pa sem zaupala svojim sestram.
Na vasi je namreč to težje, saj je bil vrtec oddaljen od našega doma, avtobusi pa vozijo zelo poredko. Sestra Helena in svak Silvo sta se zelo hitro in brez obotavljanja odzvala na mojo stisko in mi ponudila njun avto. Ta avto je bil že skoraj rezerviran za prodajo. In ne samo to – celo podarila sta mi ga. Bila sta kot angela, ki sta meni in mojemu sinu pomagala v največji stiski. Njune srčnosti, da sta se s tem odpovedala tudi denarju, ki ga takrat res ni bilo v izobilju, nisem in tudi nikoli ne bom pozabila.«
Helena in Silvo sta mi povedala, da je bilo to, da sta priskočila Sabini na pomoč, zanju prava in popolnoma logična odločitev. Vesela sta, da sta lahko pomagala njej in njenemu sinu.
Ker nikoli ne vemo, kdaj bomo potrebovali drug drugega, je zelo pomembno, da si med seboj pomagamo, kolikor si pač lahko. Ni vrednost samo v materialnih dobrinah. Še večja vrednost je v tem, da nekomu posvetimo nekaj svojega časa ali lepih, opogumljajočih besed. Že samo nasmeh, ki ga namenimo nekomu, je lahko neprecenljive vrednosti.
Res veliko je drobnih stvari, zaradi katerih lahko popolnoma spremenimo pogled na situacije in življenje nasploh. Zato ne pozabimo na to čudovito vrednoto medsebojne pomoči in si jo z veseljem poklanjajmo med seboj. Ena od življenjskih modrosti namreč pravi: »Nikoli ne moreš pomagati drugemu, ne da bi ob tem pomagal tudi samemu sebi.«
Jožica Kous, 30. 11. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)