Pomoč, ki jo je ponudila Jožica, je bila tako velika, da se jo je začutilo v lanskem mrzlem decembru, ko je predpraznična Ljubljana sijala kot pravljično mesto. Lučke so se raztezale čez Tromostovje, kot bi želele povezati ljudi med seboj. V zraku je bil vonj po cimetu in kuhanem vinu. Zame je bil ta dan nekaj posebnega; več kot le sprehod po okrašenih ulicah. Bil je preizkus poguma.
Pot se mi je zdela nekoliko zahtevnejša kot drugim. Nikoli prej nisem potovala z vlakom, zato sem bila negotova. Bala sem se prestopov z vlaka na avtobus in občutkov negotovosti. Vse to je v meni vzbujalo tiho tesnobo.
S prijateljicami smo se namreč dogovorile za kosilo v središču mesta. Mojo zadrego so sprejele z razumevanjem. Uro, določeno za kosilo, so prilagodile mojemu prihodu. Ves načrt so izpeljale tako, da se je zaključek srečanja ujemal z uro mojega odhoda.
Pri tem se mi je Jožica zdela kot luč, ki zasveti v temi. Dan pred srečanjem mi je poslala naslednje sporočilo: »Če bi hotela prespati, ti z veseljem ponudim nočitev pri meni.«
Njene besede so bile kot varno pristanišče, ki se odpre popotniku, medtem ko ga premetavajo valovi. Jožico sicer poznam, a nikoli nisva bili v tako tesnem stiku, da bi z njene strani pričakovala takšno gesto, zato me je presenetila njena iskrenost. Povedala mi je, da se tudi njen mož strinja s tem, da me vzameta pod svojo streho.
V tistem trenutku sem začutila toplino, ki presega besede. Šlo je za nesebično pripravljenost pomagati sočloveku; pripravljenost odpreti vrata doma in srca. Čeprav sem se na koncu odločila vrniti z vlakom še isti dan, je ta občutek ostal. Občutek, da nekdo misli nate in da ti je pripravljen pomagati. Ko sem sedela ob oknu vlaka in gledala, kako se mestne lučke oddaljujejo, sem vedela: Takšna gesta se vtisne globoko v spomin. V tistem trenutku sem doživela pripravljenost pomagati v njeni najlepši obliki.
Medsebojna pomoč je temeljna vrednota, ki nas povezuje med seboj. Ni nujno, da gre za veliko dejanje. Včasih so dovolj iskrena ponudba, odprta vrata ali prijazna beseda. Medsebojna pomoč je kot luč v temi. Kot luč v decembrski noči, ki ogreje srce in ostane zapisana za vedno.
Bernarda Jenko, 3. 12. 2025