5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Nihče izmed njih ni ravno znal zadihati.

Na robu doline stoji star leseni most. Pravijo, da most ne pelje samo čez reko, ampak metaforično predstavlja tudi ločnico med prekomernostjo in ravnovesjem. A na to so ljudje kot na vse ostale dobre stare legende z leti že skoraj pozabili.

Nekega popoldneva sta se na tem mostu srečali Marta Jelenko in Tatjana Sodin Trunkl. Marta je v rokah nosila košaro z zeliščnimi čaji, Tatjana pa beležko, napol polno idej in napol polno skrbi. Obe sta bili že rahlo naveličani, da morata biti vedno nekaj od tega: učinkoviti, optimistični, zbrani, navdihujoči … Vse tisto, kar družba pričakuje od nas.

Kot se je zgodilo že večkrat, sta se sredi mostu ustavili. Marta je prva spregovorila: »Včasih se mi zdi, da se preveč trudim in da ravno zato nič ne steče,« je rekla in se naslonila na staro ograjo.

Tatjana je pokimala. Iz beležke je izbrisala misel, za katero je ugotovila, da jo je napisala samo zato, da bi lahko rekla, da je nekaj ustvarila.

»Mogoče preveč pijemo iz kozarca dolžnosti, premalo pa iz kozarca čiste radovednosti,« se je nasmehnila.

Most pod njunimi nogami je rahlo zaškripal, kot da bi se prebudil.

»Veš,« je nadaljevala Marta, »včeraj sem brala, da lahko celo preveč najlepšega zraste v nekaj, kar nas začne dušiti. Tudi če je to dobra misel, dobra hrana ali dober koledar, ki ga preveč napolniš z obveznostmi.«

Tatjana je počasi zaprla svojo beležko, kar je pri njej že pomenilo mini revolucijo.

»Kaj pa, če danes narediva nekaj, česar ponavadi ne?«

»In kaj bi bilo to?«

»Nič. Točno to. Nič. Sedli bova in spili čaj. Pustili bova svet, da za nekaj časa poskrbi sam zase.«

In to sta tudi naredili. Marta je iz košare vzela dve skodelici ter domačo mešanico melise, mete in cvetov divje jablane. Na klopci na koncu mostu sta morda prvič po dolgem času poslušali, kaj se dogaja zunaj njunih glav: reko, ki ni hitela; veter, ki ni postavljal rokov, in listje, ki ni imelo drugega cilja razen tega, da je rahlo šelestelo.

In ravno tam je Tatjana čisto tiho rekla: »Mislim, da sva našli svojo zmernost. Ni v pravilih, ni v urnikih … Je v tem, da si dovoliš biti človek.«  

Marta je dvignila skodelico: »Na to se pije. In na to, da je včasih dobro nekaj spustiti, da lahko namesto tega kaj drugega pride samo od sebe.«

In tisti most, ki je nosil toliko starih zgodb, je tedaj dobil novo: zgodbo o dveh ženskah, ki sta ugotovili, da življenje ni maraton, ampak je bolj podobno počasnemu sprehodu, pri čemer je čisto dovolj, da hodiš, opazuješ, dihaš in ostajaš zmeren, kadar te kaj preveč zamika.

Justina Strašek, 17. 11. 2025