Pa vendar vse čaka enak zaključek in želja, da dom ostane dom, kakršen je bil, da ob tebi ostanejo stvari, ki te obkrožajo, da je prostor, kjer bivaš, tvoj prostor, da so tvoji sosedi tisti, s katerimi si živel in se z njimi pogovarjal skozi življenje.
Veliko energije, pozitivne ali negativne, je v tem, kar se dogaja v človeku skozi življenje. Želje na vseh področjih pa ostanejo enake, ne glede na to, koliko si star in kakšne so tvoje zmožnosti. Ko pa pridejo odločevalci ter spremenijo tok življenja in dobrobit človeka, se vprašajmo, ali so to res edine poti, ki človeku olajšajo življenje, ali ga le spremenijo v nenehen boj za povratek v njegovo okolje, v željo po občutku varnosti; po znanih obrazih, po stvareh, ki jih celo življenje nabiramo in cenimo.
Po težki pljučnici, ki jo je prebolela mama Francka, je bilo njeno gibanje zelo oteženo. Iz ustanove, kjer se je zdravila, so klicali, da jo bodo poslali domov v našo oskrbo. To nas je zelo zaskrbelo, saj smo bili zaradi službenih obveznosti vsi cele dneve odsotni. Ker je bila stara že skoraj 90 let, smo z njeno privolitvijo že nekaj časa nazaj podali vlogo za domsko oskrbo. Imeli smo srečo, da smo se lahko dogovorili za sprejem. Oddelek se je imenoval Sončni oddelek. Tam je dobila lepo sobico s svojim toaletnim prostorom in kopalnico. Redno, skoraj vsakodnevno smo jo obiskovali, kar je tudi pričakovala, saj smo jo tudi doma redno obiskovali.
Vsakič, ko sem prišla na obisk, je žalostno sedela za mizico in gledala predse brez tistega žara v očeh, ki ga je imela doma, ko je pekla palačinke za vnuke, skuhala kavico in rada poklepetala. Vsakič, ko smo jo obiskali, je vprašala, če je njeno stanovanje še takšno, kot je bilo. Seveda jo je čakalo. »Odpelji me domov,« je prosila neki dan, ko sva jo obiskala skupaj s sinom. »Tukaj nihče nič ne govori. Če jih pozdravim, ne odzdravijo. Kaj naj počnem tukaj?«
Ko sem jo poslušala, se mi je od žalosti paralo srce. Mogoče ima prav. Saj je že bila v takšni kondiciji kot pred pljučnico. Dogovorili smo se, da jo odpeljeva domov, kjer je bila tako srečna. Ko smo prispeli v stanovanje, je bil spet viden žar v njenih očeh, tisto nekaj, kar je manjkalo, ko je bila v domu. Naslednji dan je že spekla palačinke. Ko sem jo obiskala, mi je skuhala kavico; bila je nadvse srečna. Srečna v svoji majhni sobici in v kuhinji, ob svojih stvareh, ki jih je nabirala skozi življenje in so ji veliko pomenile. Sreča je trajala približno pol leta, nakar jo je spet obiskala bolezen. Morala je v bolnišnico in bolezen je bila prehuda, da bi telo lahko zdržalo.
Misel na dan, ko sva ji s sinom izpolnila njeno srčno željo, mi ogreje srce. Sreče ne moreš izmeriti, vendar je segala daleč do človeka, ki sem ga imela zelo rada. Čustva v meni se še vedno prepletajo, ko pomislim na ta dan. Vem, da sva naredila prav. Še danes se oba spominjava tega dneva, kar naju bo vedno osrečevalo.
Marta Smodiš, 27. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar