Seveda lahko. Je pa res, da sem bila takrat še mladi voznik. Izpit za avto sem imela mogoče dobro leto, vozila pa sem priložnostno, ker še nisem imela svojega avtomobila. Nič kaj ponosno moram dodati, da sem imela vedno prekratko varnostno razdaljo. Tako so mi drugi govorili, meni pa se je zdelo, da to ni res in da imam dobre reflekse. No, vsaj tako sem mislila.
S prijateljico stojiva v stranski ulici v koloni in čakava, da bova zavili na zelo prometno cesto, ki je bila takrat še brez semaforja. Bili sva dobre volje in hihitali sva se dogodivščinam s preteklega vikenda. Počasi se približujeva križišču. Glavna cesta se je končno malo spraznila, zato je lahko kar nekaj voznikov pred mano speljalo. Z daljave je sicer prihajal avtomobil, vendar je bilo še vedno dovolj časa, da speljemo vsaj še trije vozniki.
Želela sem še enkrat preveriti, ali lahko varno speljem, zato sem obrnila glavo v levo smer. V tistem trenutku sem slišala: »bum«. No, kaj pa je sedaj to? Voznik pred mano se je ustavil v trenutku, ko sem preverjala cesto. Preden sem se dobro zavedala, je že stal pred mojim avtom, mahal z rokami rekoč, kam sem gledala, in kazal na mojo zvito pločevino.
Tudi jaz sem prestrašeno stopila iz avta in mu rekla, da je to naredil nalašč, ker bi lahko varno speljal, za njim pa še jaz in naslednji v koloni. Seveda se s tem ni strinjal. Zahteval je zapisnik in prevzem krivde za nastalo škodo. Čeprav sem gledala, nisem videla, da bi bil njegov avto poškodovan. Ni bil, ker je bila na njem takrat še dovoljena vlečna kljuka.
Ostali vozniki so nama začeli hupati, ker sva ovirala promet. Dogovorila sva se, da bova nekaj metrov naprej zapeljela na pločnik in uredila potrebno. Moj avto pa nič. Obrnem ključ in tišina. Niti glasu ni dal od sebe. Še to. S prijateljico stopiva iz avtomobila in ga porineva na pločnik, da ne bi še naprej ovirali prometa. Gledam sprednji del avta, ki je bil zaradi kljuke razbit, in z solzami v očeh gledam, kako nekaj teče izpod pokrova.
Uredim potrebno papirologijo. Kaj sedaj? Nisem vedela, kaj, kako, kam, zakaj. Edino, kar sem si tisti trenutek ponavljala, je bilo: »Ni pošteno«.
Takrat se mimo pripelje mladi gospod na kolesu, se ustavi in naju povpraša, če potrebujeva pomoč. Seveda jo. Z vnemo mu hitim razlagati, kaj se zgodilo in da avto ne vžge. Gospodič odpre havbo, iz nahrbtnika izvleče orodje, odvije del in nama razloži, da je počil hladilnik, zaradi česar avto ne vžge.
Po mojem obrazu, razmazanem od maskare, so tekle solze. Kaj sedaj, se sprašujem, medtem ko me gospodič pogleda in mi pravi, naj se ne sekiram. V bližini je namreč mehanik. Šel bo po novi hladilnik, nato pa se vrne nazaj. Moj obraz je zažarel od sreče.
Na vso moč hitim z izražanjem hvaležnosti, saj kaj takega nisem pričakovala. Z njegove strani ni bilo nobenega obsojanja in nepotrebnih komentarjev. Pred sabo sem imela osebo dobrega srca, ki se je v naslednjem trenutku že odpeljala po nadomestni del.
S prijateljico sva stali ob avtu in čakali, da se vrne. Seveda naju je vmes za trenutek tudi razjedal dvom. Kaj pa, če ga ne bo nazaj in naju je samo malo potegnil za nos? Kmalu so se najini dvomi razblinili, kajti v daljavi sem zagledala kolesarja in v mislih sem si ponavljala: »Naj bo on, naj bo on«. In je bil. Z novim hladilnikom. Slednjega je hitro in strokovno namestil, nato pa obrnil ključ in avto je zabrnel.
Hvaležno ga vprašam, koliko sem mu dolžna. Omeni številko, ki se mi je v tistem trenutku zdela smešno nizka. Seveda mu to omenim, on pa mi z nasmehom na obrazu reče, da je to cena hladilnika ter da svoje poti, časa in dela ne bo računal. Ker se mu tako zdi prav.
Poskušala sem ga prepričati, da sta njegovo delo in čas tudi nekaj vredna, ter mu želela v žep poriniti nekaj gotovine. Vztrajal je pri svojem, zavrnil denar, si oprtal nahrbnik, se usedel na kolo in se odpeljal. »Sploh ne vem, kako ti je ime,« sem še uspela zakričati za njim, vendar me ni več slišal. »Hvala!« sem še enkrat zakričala za njim. Še nekaj časa po tem sem budno opazovala, če ga bom kje srečala, pa ga nisem več.
Življenje nam mnogokrat pošlje pomoč neznanih dobrih ljudi takrat, ko jih najbolj potrebujemo. Ljudi, ki so brez razloga pripravljeni delati dobro. Samo globoko hvaležna sem zanje.
Mateja Jamnik, 18. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar