Običajno sem zavila na levo stran, proti centru mesta, kjer sem šla mimo trgovin in kavarn ter srečala koga od poznanih in poklepetala z njim. Tisti dan pa se nisem počutila najbolje, zato se kot visoko noseča nisem odpravila predaleč, ampak sem raje zavila v drugo smer na krajši sprehod.
Sijalo je sonce, bilo je toplo decembrsko dopoldne. Sprehajala sem se po pločniku, ko sta mimo mene, po klancu navzdol, pritekli deklici, stari približno pet let. Ker je za vogalom otroško igrišče, me to ni zmotilo, saj sem bila prepričana, da so starši nekje v bližini.
Potem pa sem zaslišala nežen glas: »Gospa, gospa!« Sprva se nisem obrnila, saj nisem pomislila, da kličeta mene. In ponovno: »Oprostite, gospa.« Obrnila sem se in že me je ena od deklic prijela za roko in me močno objela. Bila sem v šoku, saj tudi druga ni nič rekla. Vprašala sem ju, kaj je narobe, če sta dobro, in povedali sta mi, da sta se izgubili, ter začeli jokati.
Ker se na žalost na svetu dogaja, da otroke izkoriščajo tudi za krajo denarja tujcem, sem preverila, ali nas kdo opazuje. Na srečo je bil čez cesto lokal z veliko gosti, v bližini pa je bila knjigarna.
Prijela sem ju za roke in ju odpeljala tja; na varno. Poleg tega je bilo hladno, onidve pa sta bili oblečeni le v tanke puloverje. Tam sem ju podrobno izprašala. S solzicami v očeh in hlipajočim glasom sta mi povedali, da sta pobegnili iz vrtca. V bližini sta sicer dva vrtca, vendar sta mi znali povedati, v katerega hodita. Zraven je pristopila tudi prijazna prodajalka in mi ponudila pomoč. Obe sva bili prepričani, da vzgojiteljice zelo skrbi in so že povsem obupane, saj se sprašujejo, kje sta pogrešani deklici.
Pomirila sem ju in ju objela. To je bilo vse, kar sta takrat potrebovali. Nato sva skupaj s prodajalko mali nagajivki odpeljali nazaj v vrtec. Ko smo prispeli že skoraj do vhoda, se mi je nekoliko zavrtelo, zato se je prijazna gospa ponudila, da ju sama odpelje v skupino.
Ko sem se prepričala, da sta deklici prišli na varno, sem odšla domov. V tistem trenutku sem razmišljala, kakšna sreča je bila, da nista tekli po bližnji zelo prometni cesti ali celo odtavali naprej, pri čemer bi lahko zašli v gozd. Še dobro, da se je vse skupaj dobro končalo. Zelo sta bili prestrašeni in žal jima je bilo za to, kar sta naredili, jaz pa sem zelo vesela, da sem jima lahko pomagala priti nazaj na varno in ju vrniti v mamin objem.
Nuša Želko, 5. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar