Njeno ime nosi toplino, njena dejanja pa zrcalijo nekaj, kar je v današnjem svetu redko – nesebično pomoč, iskreno srčnost in neomajno zaupanje v dobroto sočloveka.
To je bil čas, ko sem morala pustiti dobro plačano službo v Ljubljani. Moje telo je bilo vedno bolj bolno, uradna medicina pa je z mene dvignila roke. Rekli so, da zame ni več rešitve. Potrebovala sem mir, naravo, prostor brez stresa. Severna Primorska me je klicala, saj je tam največ divjine, a nisem imela ničesar – ne doma, ne sredstev, ne ljudi, na katere bi se lahko oprla.
Darjini predniki so bili posebni ljudje – podjetni, skrivnostni, tesno povezani s starodavnimi koreninami, verovanji, ranocelništvom in slovanstvom. Taka je tudi Darja. Njeno srce je brezmejno in vedno odprto za tiste, ki potrebujejo pomoč. Meni je dala vse, kar sem v tistem trenutku potrebovala – streho nad glavo, ko se mi je pokvaril avto, hrano, ko nisem imela kaj jesti, drva za ogrevanje, ko me je zeblo do kosti. Podarila mi je deke, oblačila in predvsem – dala mi je čas in potrpežljivost, da sem se znova postavila na noge.
Počasi sem spoznavala Severno Primorsko, kraje in ljudi. Darja mi je bila vodnica in prijateljica, kakršne si človek ne more niti zamisliti. Dejansko mi je rešila življenje. Ko sem že skoraj obupala, me je instinktivno poklicala in mi ponudila možnost, da brezplačno obiščem delavnico o rastlinah in prehrani. Tam sem dobila znanje, ki mi je odprlo nova vrata in rešitve, ki jih uradna medicina ni poznala ali ponudila.
Spomnim se dneva, ko sva skupaj hodili skozi vas. Na igrišču blizu šole sta sedeli dve mladi dekleti, popotnici iz tujine. Bili sta utrujeni, prašni in očitno že nekaj dni brez pravega počitka. Darja ni znala angleško, a ju je vseeno razumela. Potrebovali sta le vodo in kraj, kjer bi se lahko umili. Povabila ju je k sebi. Dala jima je možnost, da se okopata, preoblečeta, najesta in naspita. Naslednji dan sta nadaljevali pot, lažji, osveženi in hvaležni. Ponudili sta ji nekaj denarja, a ga ni sprejela. Vprašala sem zakaj in je rekla, da točno vidi, da nimata denarja in ga bosta še potrebovali zase. Njeno bogastvo pa je v dajanju. Ne vem, če sem že kdaj srečala tako nesebično bitje.
To je Darja Vrtovec iz Ročinja. Ženska, ki ne čaka priznanj, ne išče pohval, ne pričakuje povračila. Pomaga, ker je to del njene biti. Brez nje bi bila moja zgodba drugačna, morda bi je sploh ne bilo več.
Darja je dokaz, da še obstajajo ljudje, ki znajo živeti za druge, ne le zase. In taka je do vseh.
Silva Požlep, 11. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar